Janšev poljub smrti

Janezu Janši je ponovno uspelo – izgubiti. Mislim, da so si analitiki enotni v oceni, da Peterletovega katastrofalnega poraza ni povzročil Peterle, ampak Janša. Peterletov poraz je posledica Janševe podpore. Janševa podpora je kot sicilijanski poljub smrti. Česar se Janša dotakne, propade. Reforme, veliki nacionalni projekti, politična združevanja podjetij, dolgoročni prevzem kontrole nad mediji. Kogar Janša javno podpre, propade. Županski kandidati, predsedniški kandidati, kandidati za guvernerja centralne banke, referendum. Nauk je jasen – kdor hoče zmagati v tekmi za glasove, se mora izogibati Janše.

Verjetno ne bom preveč udaril mimo, če povem, da bi tudi predlog reformnih ukrepov te vlade imel bistveno več možnosti za uspeh, če jih ne bi predlagala prav Janševa vlada. Nekateri bodo sicer videli v tem večno zaroto levice oziroma temnih sil komunistične kontinuitete in njihov medijskih izpostav. Jaz pa menim, da gre bolj za slabo karmo.

Toda ostanimo pri izidih predsedniških volitev in njihovih implikacijah za zadnje leto delovanja te vlade. Ker so se že lanske lokalne volitve ter sedanje predsedniške volitve in referendum o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav pokazali, da se v zadnjem času vsa glasovanja javnosti sprevržejo v referendum za ali proti vladi in da se referendumska večina proti Janši od polovične vse bolj premika proti tri-četrtinski, je jasno, da bo naslednje leto prineslo politično spremembo tudi na parlamentarnih volitvah. Pa naj Janševa vlada še tako dobro odigra predsedovanje EU, pa naj se Janez in Urška še tako veličastno poročita, pa naj dobita še tako lepega otroka, ali magari tudi najlepše trojčke v Evropi in okolici. Ta partija je za Janšo izgubljena. Samo še vprašanje časa je, kdaj ga bodo zapustili še zadnji partnerji. Desus in SLS sta, po njuni stari navadi, praktično že med vrati. Poraženci zaudarjajo, pravijo. Nihče noče biti v njihovi družbi.

Levica se tega dobro zaveda. Ne samo, da se ji je povrnila samozavest, pijana je od zmage. In ob tem mene preveva nelagodje. Pa ne zato, ker si v ozadju neki mladinci iz Pahorjeve stranke že delijo politične in gospodarske funkcije in ne zato, ker si nekdanji ministri spet obetajo zlesti nazaj na nekdanje ministrske stolčke. Pač pa zaradi konceptov. Ki jih levica nima. Levica nima pozitivnega programa. Levica nima niti osnutka idej ali osnutka razvojnih konceptov. Levica slavi samo zato, ker javnost ne mara Janše. Levica zmaguje po pomoti. Ker pač ni druge alternative. Tako kot je Janša leta 2004 zmagal po pomoti. Brez pozitivnega programa. Ampak ker je bila javnost sita LDS in SD in SLS. Janša je dobil razvojni program šele s strateškim svetom za gospodarstvo in odborom za reforme.

Levica gradi svoj »program« na proti-janševski politiki, na zanikanju in demoniziranju vsega, kar počne ta vlada. Tako pozitivnih kot negativnih stvari. Brez rezerve, brez selekcije. Toda ta vlada je kljub vsemu vsaj odprla nekatera ključna razvojna vprašanja in področja, čeprav dosedaj prav veliko nima za pokazati. Toda znižala je davčno breme za podjetja in za posameznike (čeprav bi ga lahko še bolj). Odprla je vprašanje konkurence v visokošolskem prostoru (in se zaletela v zid z nesprejemljivim osnutkom zakona ter s klientelističnim podeljevanjem koncesij). Odprla je delovno zakonodajo (in nato neslavno kapitulirala pred sindikati). Znižala je omejitve za ustanavljanje in poslovanje podjetij (lahko bi jih še veliko bolj radikalno). Odprla je vprašanje javnega financiranja zasebnih šol (kar je pozitivno, vendar z malo možnostmi za uspeh). Odprla je vprašanje pozasebljanja zdravstvene oskrbe prek koncesij (čeprav na njej lasten štorast in klientelističen način). Začela je z liberalizacijo trga telekomunikacij (čeprav zelo počasi, prepočasi za razvoj učinkovitega trga). In nenazadnje, začela je z drastičnim procesom umika države iz gospodarstva (vendar bodisi na klientelističen in tajkunski način bodisi na polovičarski in šlamparski način). Toda kljub večinoma diletantski ali preveč netaktni izvedbi je vlada naredila nekaj korakov v pravi smeri. Korakov, ki bodo začeli kazati rezultate šele čez pet, deset, petnajst let.

Sedanja opozicijska levica, ki jaha izključno na valu javnega nezadovoljstva nad Janševo vlado, napoveduje, da sprememb, ki jih uvaja ta vlada – od šolskega, visokošolskega do zdravstvenega sistema – ne bo dopuščala. Sploh pa ne privatizacije. Tone Rop je včeraj po objavi predčasnih rezultatov referenduma o noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav že povedal, da to pomeni, da je treba to nesmiselno privatizacijo Triglava ustaviti. Tako kot jo je ustavil že leta 2002. Ali kot je takrat zaustavil privatizacijo NKBM. Ali kot je takrat zabremzal večinsko privatizacijo NLB.

Kaj to pomeni? To pomeni, da povratek levice na oblast prinaša ponovno levičarsko zasedbo RTV Slovenija. Prinaša kompletno zamenjavo vseh vodilnih v družbeni infrastrukturi. Prinaša ponovni prevzem kontrole nad gospodarskimi subjekti, ki jih lastniško obvladuje država. To pomeni, da si Kocič, Kryžanowski in Debeljak že lahko začnejo iskati nove službe. Če se ne bodo že sedaj priklonili prihodnjim oblastnikom… Prinaša enako logiko delovanja kot za časa prejšnjih in za časa sedanje vlade. Prinaša spet čas izgubljenih priložnosti.

Prav zato, da bi bilo možnosti prevzema političnih mehanizmov čim manj, bi morala ta vlada nadaljevati in še pospešiti s procesi na zgoraj navedenih področjih. Predvsem na področju konkurence na šolskem in visokošolskem področju in na področju telekomunikacij ter pri privatizaciji. Če sedanja vlada teh stvari ne bo naredila dovolj ireverzibilno, jih vsaj še dva mandata ne bomo deležni. Janša je politično mrtev, toda prav zato, ker nima ničesar izgubiti, bi lahko v zadnjem letu svojega mandata izpeljal glavnino radikalnih reformnih ukrepov. Prihodnost mu bo hvaležna. To je edini način, da gre v zgodovino z dolgoročno pozitivno politično odpravnino.

Čeprav zaenkrat bolj kaže na krčevit boj že za ohranitev koalicije in obstanek na oblasti do naslednjih volitev kot pa na sposobnost resne implementacije navedenih ukrepov…

24 responses

  1. Na žalost je vse to, kar si napisal, res. Ampak odsotnost konceptov najbrž ni tako katastrofalna – če se oblast zamenja, bodo pač nabavili ekipo sveznalcev, ki bodo naredili ad hoc program. Večji problem je to, kar omenjaš v nadaljevanju – nadaljevanje štorije, ki jo gledamo
    že 17 let, vključno z zadnjimi tremi: zasedanje fevdov in “konec zgodovine”.

    Zanimivo bo čez pet let, ko bodo v istem letu predsedniške in parlamentarne volitve. Če se levica v naslednjem mandatu ne izkaže, nove alternative pa ne bo, zna res zmagat Jelinčić.

  2. Se zelo strinjam. Do volitev je potrebno privatizirati vse, najbolje po Sanaderjevem modelu s prodajo deležev vsem državljanom; zaradi dobrih gospodarskih rezultatov pa je možno izvesti tudi dodatno davčno razbremenitev in cel kup drugih reform.

    Če bi Janša na začetku mandata izvedel reforme bi bil osovražen, vendar bi bil hkrati tudi politična ikona progresivnih sil v državi. Zaokrožil bi svojo politično dediščino in se vpisal med največje. Zdaj pa je le osovražen in njegovo osamosvojitveno delovanje bo pozabljeno, kot je bilo Pučnikovo.

    Odprto ima 6 mesečno okno za reforme. To je največ, kar lahko stori za državo in to se od njega pričakuje.

  3. Janševe reforme niso uspele preprosto zato, ker je popustil sindikatom. Sindikatom oziroma sindikalnim funkcionarjem so sicer že vse vlade preveč popuščale, a od te vlade smo pričakovali bolj odločne korake. Zgodba o novih tajkunih je zgolj medijska pogruntavščina. Tajkuni so namreč nastali v času Drnovškovih vlad. Poslužujejo se nacionalistične retorike, za njimi pa jo ponavljajo LDS, SLS in Zares, v SD predvsem Rop.

  4. Zgodba o tajkunih ni toliko medijska pogruntavščina, kolikor je pogruntavščina to, da pripadajo Janši. Tajkunizacija je posledica spopada Janše z gospodarstvom. Kar vidimo kot približevanje gospodarstva levici je v resnici zgolj oportunizem; nekaj takšnega, kot sodelovanje Britancev s Sovjeti v vojni. Po drugi strani pa to pomeni, da bi bile morebitne reforme, ki bi jih izvedla levica bistveno bolj naklonjene gospodarstvu, kot ljudem. Paradoksalno, kot se sliši, so bile navadnim najbolj ljudem naklonjene Mrkaićeve in Damijanove reforme. Sindikati se najbrž v vsej svoji zgodovini niso tako zaklali, kot leta 2004. Preprečili so reforme, ki so bile dobre za ljudi in zdaj bodo dobili reforme, ki bodo dobre za kapital (ohranjene pa bodo npr. progresije med delavci).

  5. “Levica zmaguje po pomoti. Ker pač ni druge alternative.”

    Ekonomija je definitivno kraljica znanosti! EDS rulz – KISS.

    Bojim se, da je pubertetniski FDV JJ zmozen samo zarot tipa Depala Vas in MB letalisce. Niti veleuma tipa MM in JPD mu nista mogla pomagati 🙂

  6. Dejansko ni pomembno katera opcija je na oblasti, pač pa na kakšen način oblast izvršuje. Seštevši vse pluse in minuse, lahko dokaj hitro ugotovimo, da sedanja oblast od vsega začetka ni bila kompetentna za izvrševanje oblasti. Ne le, da je ponovila napake, ki jih je v aferaških pogromih izkoristila za prihod na oblast (tajkunizacija, politika do najljubše sosede – tudi soseda mimogrede, le da ta zgodba sodi v tajkunizacijski del, nesmotrno kadrovanje v smislu, saj ni važno kaj zna, važno, da je naš …), poleg vsega tega je dodala še nekaj novih “dobrot”, za katere se bojim, da tudi po njenem sestopu ne bodo odrinjene vstran, vsaj prav kmalu ne. Najhujša popotnica, ki jo lahko upravičeno pripišemo sedanji vladajoči opciji (ne le vladi), je vsekakor povečanje nestrpnosti v Sloveniji. Slovenska družba se je v zadnjih treh letih obrnila proti ksenofobiji in nestrpnosti. Oblast deluje s pozicije arogance in kjer ne gre zlepa uveljavli svojo voljo z drugimi metodami (preglasovanje brez argumentacije, izsiljevanje k odstopu, blatenje nasprotnikov, laži in vztrajanje pri lažeh tudi, ko je že vsakomur jasno, da gre za laž…). Poseganje po nedemokratičnih metodah je postalo način dela, dialog pa nebodigatreba. Po mojem mnenju so to poglavitni razlogi, da je padla podpora vladi. Vsak posameznik bo nezadovoljstvo opisoval s svojimi besedami, a v ozadju je strah. In ta strah bo odnesel Janšo, kot je odnesel tudi Peterleta. To pa so tudi razlogi, da vkolikor prihodnja vlada, katerakoli že to bo, ne bo pričela s strpnim dialogom in posluhom za državljanske pravice, potem lahko res pričakujemo, da se nam bo čez pet let zgodil Plemeniti Jelinčič.

    P.s.: Zgornji članek me v tem kontekstu skrbi. Govorica izključevanja uporabljena v krogih g. Mrkaića in avtorja članka, je bila nekakšna uvertura v sedanje manire dialoga. Iz članka je sicer zazanati drugačno smer, a žal še vedno isti ton. Gospodje, niste nezmotljivi. Imate znanje, morda imate tudi sposobnost to znanje uporabiti, poskrbite še za umetnost dialoga in pomagajte, da s skupnimi močmi nekaj dosežemo. Svet ni binaren in tudi ni črno bel. Ljudje živimo v mavrici in tudi ekonomija je bolj kot ne mavrična. Enkrat je potrebno uporabiti malo več Keynesa, drugič pa malo več Smitha, in to je to.

  7. Odlično napisano, Vojko. O čem pa to Štih & company? Nobene povezave z izvirnim besedilom. Kar nekaj…

  8. Nika, če ne razumeš povezave med mojim komentarjem in Jožetovim člankom, si pa res slabo pismena.

  9. Jože, dobro napisano. JJ je res začel z nekaj temami, ki so bile hvale vredne. Vendar, kot si tudi sam ugotovil, na diletantski in površen način. Tako pade v vodo še kaj bolj plemenitega kot predlagane reforme. Veliko oblakov in grmljenja, pa le nekaj kapel in veliko megle.

    Če sedaj ne bodo “nevladajoči” dojeli, da se tako kot nekoč in tako kot sedaj, ne da več, potem je vse skupaj brez veze.

    Menjava Kryžanovskega pa je potrebna od njegovega stavka: Slab dan na golfu je boljši kot najboljši dan v službi. (mislim da Finance)
    Če spregledamo nateg z Rusi itd.

    Ni zastonj Napoleon napisal, da najtežji trenutek nastopi z zmago. To sedaj poleg Napoleona razume tudi JJ. Prvi se je vpisal v zgodovino, drugi pa v učbenik kako se NE vlada.

  10. “Verjetno ne bom preveč udaril mimo, če povem, da bi tudi predlog reformnih ukrepov te vlade imel bistveno več možnosti za uspeh, če jih ne bi predlagala prav Janševa vlada.”

    Hja, Jože, ko si tako brcnil v temo, si se verjetno hkrati brcnil še v glavo. Reforme bi imele bistveno več možnosti za uspeh, če jih ne bi “promovirali” gobezdači, kot je Mrkaić, ki svoje čase Financah ni izpustil možnosti, da bi ne pobruhal in popljuval neumnosti v komunizem zagledanih Slovencev.

    Reforme bi imele bistveno več možnosti, če se sindikatov ne bi antagoniziralo z neoliberalnimi kozlarijami/libertarnimi fetiši, kot je enotna davčna stopnja, ter se jih skušalo predstaviti kot coklo gospodarskemu razvoju.

    In kar je najpomembnejše – reforme bi imele bistveno več možnosti, če ne bi nastale v glavah državno obilno dotiranih ekonometrov s kompleksom večvrednosti, ki so po prvih neuspehih ihtavo vrgli puško v koruzo in se na davkoplačevalski denar priklopili tam, kjer je gobcati najlažje – na univerzah in mednarodnih organizacijah.

  11. @Kolin
    Ti si pa še bolje zadel. Vlada se je reform lotevala kot da je zadnja. (no, saj tudi je v taki obliki)
    Pljuvanje po sindikatih in ekonomsko-akademsko mastrubiranje res ni bilo kaj prida produktivno. Še posebej, ko se je vse razbežalo, ko je počil en štrajk :)! V gospodarstvu bi rekli, kje pa je efekt. Kje se kaj pozna? Česa vrednega je sedaj več?

    Upam, da se bodo “nevladajoči” iz tega kaj naučili. Čaka jih natančno takšna usoda, če bodo ponovili napako. In še nekaj, reforme bodo in priti morajo kmalu! Saj veste : Kdor ne gre s časom, sčasoma gre.

  12. Hm, Joze, ne presenca me toliko tvoj – v tem trenutku verjetno celo upravicen – strah pred vrnitvijo “old boysov” in “Stranke Nasih”, marvec bolj tvoja vera v JJ-ja. Kot dobro ves, so cloveski viri tisti faktor v vsakem razvojnem modelu, ki determinira gospodarsko rast in napredek. In ravno to je tisto, kar je JJ-ju manjkalo – najbolj na podrocju gospodarskih znanj – po zmagi na volitvah in, kar mu se bolj manjka, potem ko so reforme postale, kao, “business as usual” in ne vec prva prioriteta prvega ministra v Vladi RS. Pri cloveskih virih mislim predvsem na “managerje v javnem sektorju”, torej birokrate oz njihove nadrejene, ki so zadolzeni za izvajanje postopkov, ki pripeljejo do dejanske privatizacije in se cesa drugega, kar si je ta vlada zadala, “partnerji” pa podprli, s sprejemom gospodarskih in socialnih reform pred 2 letoma. Govorim torej o tako imenovani “administrativni absorpcijski sposobnosti”, ki pocasi postaja “strukturni problem” pri slovenskem vladanju in za katerega se bojim, da se bo odrazil tudi v prvih sestih leti slovenskega vladanja EU. Skratka; politicno spodbujene nastavitve v administraciji drzave kot je Slovenija, kjer so “human resources very limited”, vedno pusti trajnejse posledice v strukturi te administracije, kar se potem seveda pozna tudi pri njeni ucinkovitosti. Nasa drzavna uprava je dosti bolj “krhka” in obcutljiva na trenutne politicne vplive, kot je to administracija neke vecje drzave, kjer je izbira cloveskih virov pac vecja, ali pa drzave, kjer ima uradnistvo status strokovnosti, ki jo rabi vsaka politika. Tukaj pa JJ v sestih mesecih ne more nic narediti, on se tega dobro zaveda in ima zato pac druge prioritete.

  13. jože!
    Dober komentar, vendar menim, da si se zmotil v dojemanju Janeza Janše. JJ je postal reformator po naključju, sam pa si pravih reform niti ni želel (v bistvu je postal ujetnik svojih obljub). Kakšen je Janšev odnos do ekonomije, ekonomskih svoboščin, državne lastnine ipd. je lepo opisal MM v svoji knjigi.
    Janez Janša je Tone Rop z malo večjo plešo in dolenjskim naglasom, njun odnos do ekonomije, države in družbe pa je popolnoma enak.

    Kar pa se tiče prihoda levice na oblast… Usoda reform je odvisna predvsem od rezultata, ki ga bo prejela SD. Če bo SD zmagala s prepričljivo večino (preko 30%), potem bo vsaj nekaj sadov te reforme preživelo, v nasprotnem primeru pa? Pustimo času čas. Bojim se predvsem vlade, ki se preveč ravna po javnem mnenju, ki pa je (po krivici) močno nastrojena proti reformam.

    Zakaj se je javno mnenje obrnilo proti reformam. Del krivde sicer lahko pripišemo “rdečim medijem” in socialnim demagogom (Semulič, Cvikl, Rop), največjo krivdo pa lahko kljub vsemu pripišemo nekonsistentni politiki te vlade. “Kadrovski cunami” se ni končal s pregledno privatizacijo, kot je to obljubljala vlada, pač pa so se samo zamenjale vloge (črne hijene so zamenjale rdeče). Privatizacija nekaterih podjetij (npr. Mercator) ni bila izpeljana na pregleden način, pač pa pod mizo (tovarišijska ekonomija). Nepravilnosti pri javnih naročilih niso bile odpravljene (operacijske mize, oklepniki, avtoceste).

    Vsi ti grehi nimajo nikakršne veze z liberalnimi reformami, jih pa javnost povezuje z njimi.

  14. To bi bilo zelo zanimovo slišati, s čim vas je, g. Damijan, Janša tako užalil, da izkoristite vsako priložnost, da pljuvate čez njega. Mogoče ste užaljeni čisto upravičeno, mogoče Janša res dela veliko napak… ampak, v tem članku ste, sicer med vrsticami, priznali, da so poteze Janševe vlade vseeno boljše, kot prejšnje, in če bi se odločali razumno in pragmatično, bi morali navijati za to vlado, pa če je ta še tako slaba – ampak ne. Toliko o strokovnosti slovenskih ekonomistov, tudi mlade generacije.
    Me zanima, če boste znali prevzeti odgovornost tudi, ko bodo zaradi vaših in vam podobnih “stokovnih” člankov oblast spet prevzela naveza Rop-Golubič, in bo v Sloveniji še malo slabše.

  15. Glede reform se ne morem strinjati. Reforme so bile ljudstvu predstavljene neverjetno umirjeno, doseg Financ pa bil tedaj manj kot 20.000 ljudi. Tisto, kar jih je pokopalo je bila neodločnost in nepripravljenost vladajoče koalicije, da se postavi za njih. Jože je svoje delo opravljal sam. Namesto tega bi morali od prvega dneva pri govorih za njim stati v vrsti vsi voditelji koalicije – pokazati, da se zavzemajo zanje.
    Vlada je naredila napako, ker je popuščala sindikatom in levičarjem, namesto, da bi šla v boj z njimi. Reforme sploh niso potrebovale odobritve sindikatov in levičarjev – vlada je imela vse vzvode moči, da jih sprejme brez njih. Vlada je bila tista, ki jih ni sprejela in tako dala legitimnost skrajnežem iz sindikatov in iz vrst opozicije.

  16. Tomaž, v gospodarstvu je vedno za vse dobro in slabo, do lastnika, kriva uprava. Menim, da je v politiki isto. (še v športu je tako) Uprava- Vlada je dolžna rešiti s pogajanji ali pa čarobno paličico, če hočeš, da se reforme speljejo. Jokati, da so sindikati, levičarji proti in še kdo, je nevmesno. Tudi to so namreč državljani?! Tako diletantsko in nekonsistentno kot se je tega lotila vlada JJ pa ne gre spregledati. Na tak način lahko zafuraš še tako uspešno firmo. Iskati vzroke (izgovore) je nesprejemljivo. Če uprava obljublja lastnku kako bo uspešna in če ni, lastnik upravo zamenja. To bo razumel vsak ekonomist in državljan.

  17. @4000: se strinjam, vlada je kriva za neizvedbo reform in oni nimajo pravice iskati krivcev drugod; jaz kot liberalec, ki ni volil vlade JJ in se je zavzemal za izvajanje reform pa pač lahko iščem krivce pri sindikatih, pri levičarjih in pri vladi, saj so (moja optika) vsi naklepno delali proti reformam. Fair? Seveda so tudi oni državljani, ampak državljan sem tudi jaz in tudi jaz imam pravico povedati, kdo so zame krivci, da ni bilo reform.

  18. Se kar strinjam s Tomažem, da so navedeni prispevali k temu, da se določene reforme niso izpeljale oziroma so bile izpeljane drugače, kot so bile prvotno zamišljene. Če ne bi bilo vladnega glasovalnega valjarja in oblastniške arogance velike večine snovalcev reform in bi vsaj deloma upoštevali predloge opozicije in strokovne javnosti, bi bile reforme lahko precej bolj uspešne, vsekakor pa bi bile bolje sprejete v javnosti.

  19. Osnovni problem JJ-e je njegov značaj. Osebno ga sicer ne poznam, iz javnih nastopov pa se ne morem otresti občutka da je preveč zamerljiv, konflikten in nekako “generalski”. Predsednik vlade mora biti zelo odprta osebnost, intelektualec, ki se zaveda svojih kvalitet pa tudi svojih slabosti. Kot obramboslovec, ki sigurno ni strokovnjak na področju ekonomije, bi še toliko bolj moral skrbeti za ekipo svetovalcev. Prav nasprotno je prevečkrat zamenjal ekipo, ki skrbi za razvoj. Tako se dobi občutek, da ni prave vizije, da se vlada ukvarja le s tem, kdo lahko kaj proda in kdo lahko kaj kupi, s obračunavanjem z mediji ipd. Zaradi tega je izgubil lokalne volitve, predsedniške volitve, izgubil pa bo tudi parlamentarne prihodnje leto.

  20. Recimo, da so trditve J.J. resnične. Vendar vseeno iz tega, se je predvolilna kampanja usmerila v obračun z vlado in iz tega, da se jo skuša očrniti v tujini (kako boljševiška sintagma!) ni mogoče izpeljati sklepa, da to otežuje njeno vladanje. Kritika vlade je najbolj običajna stvar v vsaki demokraciji. Če to J.J. moti, ima on problem z demokracijo, ne pa vlada z vladanjem.
    Kaj njegova reakcija na predsedniške volitve pomeni? Lahko ima, kot rečeno, enostavno težave z demokratičnim delovanjem. Lahko , da ne prenese poraza. Lahko pripravlja teren za prenovo koalicije. Lahko pa je enostavno otročji.

%d bloggers like this: