Ameriški virus, vladne perverzije in nevarnost menedžerskih odkupov

Ameriški finančni virus je še naprej na pohodu, njegove infekcijske razsežnosti pa postajajo vse bolj globalne. Ne samo, da so se z naložbami v hedge sklade opekli tudi največji svetovni finančni strokovnjaki z najbolj kompleksnimi napovedovalnimi orodji (denimo Goldman Sachs je svojo hčerinsko družbo Global Equity Opportunities moral sanirati s 3 milijardami dolarjev svežega kapitala) ali – bizarno – celo najbolj znane svetovne univerze (Harvard je denimo z naložbami v hedge sklad Sowood Capital izgubil 700 milijonov dolarjev), ampak se lahko opečejo tudi velike korporacije (in menedžerji), ki so prevzeme podjetij financirali z zadolževanjem, s t.i. leverage buyout (LBO).

Na to nevarnost je v avgustovskem poročilu opozorila Evropska centralna banka (ECB). V razpravi »Leveraged buyouts and financial stability« navaja, da se je zaradi ugodnih obrestnih mer, nizke inflacije in visoke gospodarske rasti v letu 2006 vrednost podjetniških prevzemov v svetovnem merilu glede na leto 2005 podvojila (na 478 milijard evrov). Nevarnost infekcije z ameriškim finančnim virusom je v tem, ker je večina, kar 80 odstotkov, celotnih prevzemnih vsot bilo financiranih z zadolževanjem, pri čemer so bile kot zavarovanje za kredite zastavljene prevzemne družbe. Problem je dvojen. Po eni strani so prevzemne družbe, tako kot pri ameriških drugorazrednih hipotekarnih kreditih, najemale kredite brez obveznosti plačevanja anuitet, kar lahko – ob pričakovanem dvigu obrestnih mer – ob zapadlosti kreditov pahne prevzete družbe v stečaj. Po drugi strani pa so bile prevzemne tarče prevzete v pričakovanju nadaljnje rasti njihovih delnic, zaradi česar so lahko prevzemne družbe ob zlomu trgov podvržene tržnim pogojem, ki niso bili vkalkulirani v prevzemne cene.

Seveda lahko ob bistveno poslabšanih pogojih na trgu (izjemen dvig obrestnih mer zaradi višjih premij za tveganje) val stečajev ter povečane zadolženosti podjetij bistveno zniža dobičke in posledično investicije podjetij, kar bi za seboj potegnilo tudi upad konjunkture. Nižja gospodarska rast ali celo recesija pa bi resnično globalizirano inficirala svetovno gospodarstvo z ameriškim virusom. Tudi slovensko.

Slovenija ni imuna na ameriški virus. Prav nasprotno. V precejšnji meri prav zaradi perverzne vladne politike. Zgolj ponovimo nekaj dejstev. Večino reformnih ukrepov iz vladnega paketa socialnih in ekonomskih reform (november 2005) je v praktični izvedbi vlada popolnoma spervertirala ali zbanalizirala. Denimo iz napovedane davčne reforme pri dohodnini, ki naj bi znižala bruto obdavčitev dela, neto plače in s tem socialne razlike pa pustila nespremenjene, je vlada naredila popolnoma asocialno davčno reformo, ki je zgolj znižala davčne stopnje tistim z višjimi dohodki in s tem seveda dvignila njihove neto plače in povečala socialne razlike. Iz napovedanega dopuščanja ustanavljanja specializiranih regionalnih univerz v skladu s potrebami lokalnega gospodarstva ter večjem poudarku na vpisu študentov na tehnične smeri je vlada naredila zasebni fevd za nekatere posameznike blizu ali znotraj vlade, ki so ustanovili zasebne univerze. Da bo perverznost še večja, gre za izključno družboslovne univerze.

Podobno je pri zgodbi o prodaji državnih deležev v gospodarstvu. Prvotni namen lastniške reforme je bil (ob privatizaciji velikih državnih podjetij) umakniti paradržavna sklada Kad in Sod iz aktivnega upravljanja podjetij. Natančneje, odprodati njune naložbe v relativno majhnih apoenih na odprtih mednarodnih razpisih in postopno zmanjšati njuna deleža na največ 5% v posameznem podjetju ter se preoblikovati v zgolj portfeljska lastnika. Zgodilo pa se je naslednje. Vlada je najprej z manevrom zamenjav nadzornih svetov ter odstavitev in zamenjav direktorjev med gospodarstveniki sprožila veliko prestrašenost in negotovost. S tem je menedžerje prisilila v razmišljanje, kako se učinkovito lastniško zapreti pred vplivom države. V drugem koraku pa je vlada prek obeh skladov začela na trgu ponujati lastniške deleže teh podjetij ter zaradi obstoja navzkrižnih interesov dvigovati cene delnic teh podjetij. S tem je omogočila val menedžerskih odkupov, vendar pa ga hkrati tudi astronomsko podražila.

Mislim, da se večina neodvisnih ekonomistov strinja v oceni, da je menedžersko lastništvo (tako kot delavsko delničarstvo) v omejenem obsegu koristno za upravljanje podjetja in se kaže v boljših rezultatih podjetja. Sami menedžerski odkupi (denimo kontrolni lastniški deleži nad 25%) pa se v praksi niso izkazali kot koristni. Razlogi za to so predvsem v tem, da menedžerji kot lastniki poskušajo čim več sredstev izčrpati iz podjetja (bodisi za financiranje kreditov, s katerimi so kupili delnice bodisi prek poslovanja s povezanimi ali družinskimi podjetji) in ker so menedžerji kot lastniki manj nagnjeni h »kadrovskim osvežitvam« na vodilnih mestih, s čimer upravljanje podjetja seveda ne more biti optimalno.

Sedanji val menedžerskih odkupov v Sloveniji ima zato zelo predvidljive posledice. Vladna perverznost pri prodaji državnih deležev družbam v interesnem krogu menedžerjev je močno podražila menedžerske prevzeme, s tem pa jih tudi močno zadolžila. Menedžerji, ki so za poplačilo kreditov zastavili delnice prevzetih družb, ki jih vodijo, bodo seveda nujno morali pokrivati anuitete z denarnim tokom iz prevzetih podjetij. S tem bo ostalo precej manj sredstev na voljo za investicije in za razvoj podjetij. Že v osnovnem scenariju bodo menedžerji na ta način postopno izčrpavali prevzeta podjetja, dokler pač ne poplačajo kreditov. Če jim bo zaškripalo pri servisiranju kreditov, bodo pač zadolžena podjetja prodali.

Zdaj pa predpostavimo, da bo ECB, ki je zadnji dve leti zaradi preprečevanja pregrevanja evropskega gospodarstva že osemkrat dvignila referenčno obrestno mero (skupaj za 2 odstotni točki), zaradi ameriškega finančnega virusa še dodatno dvignila obrestne mere. To bo menedžerjem po eni strani povzročilo povečanje bremena servisiranja dolga iz naslova prevzema podjetij, po drugi strani pa bo zaradi zmanjšanja gospodarske konjunkture zmanjšalo donosnost podjetij ter s tem njihov denarni tok. Ker se iz denarnega toka prevzetih podjetij poplačujejo anuitete prevzemnih kreditov, si ni težko predstavljati, kako bo to zaostrilo dolžniško breme prevzetih podjetij. Ni si težko predstavljati, da bodo mnoga med njimi, ki jih danes (še) prištevamo med paradne konje slovenskega gospodarstva, lahko kmalu zašla v velike dolžniške in likvidnostne težave.

Menedžerski odkupi podjetij imajo sami po sebi dvomljive učinke, v povezavi s perverzno politiko slovenske vlade pri razprodaji premoženja ter ameriškim finančnim virusom pa lahko iz sedanjega cvetočega slovenskega gospodarstva kmalu naredijo kopico čez rob zadolženih in obubožanih podjetij. Zrelih, da jih za pest drobiža prevzamejo tujci.

Ameriški finančni virus na pohodu

Obrisi grozeče globalne finančne krize so resnično dih jemajoči in z vsakim dnem dobivajo večje razsežnosti. Ameriške zvezne rezerve (FED) so denimo prejšnji teden na ameriškem finančnem trgu intervenirale s skupaj 87,5 milijardami dolarjev vredno finančno injekcijo za izboljšanje likvidnosti. Od tega samo v petek z 38 milijardami dolarjev, kar je najvišja dnevna finančna intervencija FED po enajstem septembru 2001. Tudi Evropska centralna banka (ECB) je za izboljšanje likvidnosti samo v četrtek in petek prejšnji teden namenila rekordnih 156 milijard evrov posojil 49-tim bankam, ki jih je prizadela kriza na ameriškem trgu z drugorazrednimi hipotekarnimi posojili. Kar je seveda absolutni rekord ECB do sedaj pri finančnih intervencijah. Tudi ostale centralne banke po svetu – od Švice prek Japonske do Avstralije – so nemudoma reagirale, da bi omilile negativne učinke finančnega virusa iz ZDA. Po zadnjih ocenah se skupna finančna intervencija vseh centralnih bank giblje že pri okrog 320 milijardah dolarjev.

Kako je ameriški virus okužil svet?

Razlogi za hitro širjenje globalne finančne nestabilnosti so, gledano iz današnje perspektive, seveda dokaj preprosti in predvidljivi. Ameriška FED je (še pod vodstvom Alana Greenspana) z namenom spodbuditve gospodarske rasti po enajstem septembru 2001 izjemno znižala referenčno obrestno mero (še leta 2003 je bila na ravni 1 odstotka), kar je seveda močno pocenilo kredite in zadolževanje tudi prebivalstva. Pri čemer pa so mnoge banke pri dajanju kreditov uporabljala zelo ohlapna bonitetna pravila. Mnoga gospodinjstva z nižjimi dohodki (t.i. subprime sektor kreditojemalcev), ki si ob višjih obrestnih merah ne bi mogla privoščiti nakupa nepremičnine, so se zadolžila preko glave. Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke dale za preko 3.200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, okrog 20 % od tega t.i. subprime sektorju gospodinjstev z nižjimi dohodki. Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj je po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 % na leto) ponudba nepremičnin narasla celo za polovico.

Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin lani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki več niso mogla odplačevati kreditov. Mnoge ameriške banke so svoje drugorazredne hipotekarne kredite subprime sektorju gospodinjstev zavarovale pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli in mnoge ameriške in evropske banke so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema in kdaj bo pljusknil tudi prek ameriških meja.

Lahko ameriški finančni virus resno ogrozi finančno stabilnost evro območja?

Najhujše posledice ameriške finančne krize se zaenkrat kažejo v francoskih in nemških bankah. Francoski BNP Paribas je moral prejšnji teden zaradi izgub zamrzniti tri svoje sklade v ZDA, vredne 1.6 milijarde evrov. Še huje je z nemškimi bankami. Srednje velika IKB naj bi v rizične naložbe z drugorazrednimi hipotekarnimi krediti vložila kar 7,8 milijard evrov, WestLB 1,25 milijarde evrov, Postbank pa okrog 600 milijonov evrov. Iz ZDA prihajajo tudi novice, da naj bi bilo prizadetih še več evropskih bank. Tako ameriški finančni nadzornik SEC, ki preučuje bankrotirano hipotekarno banko Homebanc, navaja kot prizadete investitorice v njej tudi veliki nemški banki Deutsche Bank in Commerzbank ter belgijsko-nizozemsko Fortis bank.

Zaenkrat se težave posameznih evropskih poslovnih bank zdijo povsem rešljive zaradi hitre in odločne akcije ECB. Bolj kot kratkoročne oscilacije na finančnih trgih ter težave nekaterih poslovnih bank zaradi prevelike izpostavljenosti tveganim naložbam na ameriškem trgu, pa nas lahko skrbi vprašanje, kako bo ameriški finančni virus vplival na nepremičninske trge v posameznih državah in kakšne posledice bi to utegnilo imeti na svetovno gospodarsko konjunkturo. Zgodovinsko nizke obrestne mere ter nizki pribitki bank so namreč tudi v evropskih državah poskrbeli za izjemno povečano zadolžitev gospodinjstev.

Predvidljiv dvig referenčne obrestne mere ECB septembra letos (v zadnjih dveh letih je ECB že osemkrat dvignila referenčno mero, skupaj za 2 odstotni točki) ter pričakovan dvig bančnih pribitkov (na EURIBOR) z namenom zavarovanja za večje tveganje bodo seveda po eni strani povečali kreditno breme za mnoga gospodinjstva in hkrati tudi zmanjšali trošenje gospodinjstev, po drugi strani pa zmanjšali povpraševanje po hipotekarnih posojilih. Vse to ima seveda predvidljive učinke na trge nepremičnin po celotni Evropi. Učinek na finančno stabilnost v posameznih državah pa je v veliki meri odvisen od bonitetnih pravil in njihovega doslednega spoštovanja pri posameznih bankah ter s tem njihove izpostavljenosti tveganjem hipotekarnih posojil. Pozitivno je to, da so bile evropske banke bistveno bolj konservativne od ameriških pri dajanju kreditov.

Lahko ameriški finančni virus ogrozi svetovno konjunkturo?

To je v veliki meri odvisno tudi od dogajanja na kitajskem trgu. Visoke stopnje gospodarske rasti v zadnjih dveh desetletjih, sorazmerno nizke obrestne mere in nastanek novega srednjega razreda je v zadnjih letih pripomogel k boomu na nepremičninskem trgu ter hitri rasti cen nepremičnin. Ob tem naj bi imele kitajske banke bistveno bolj ohlapna bonitetna pravila od ameriških, hkrati pa hipotekarni vpisi lastnine na Kitajskem še niso močno razširjeni, kar močno povečuje kreditno izpostavljenost njihovih bank. Kitajska vlada se je na grozeč ameriški finančni virus odzvala z dvigom obrestnih mer, strožjimi pravili za tuje investicije ter s spodbudami za gradnjo cenejših vprašanj.

Če pride do krize na kitajskem ter najpomembnejših evropskih nepremičninskih trgih ter hkrati do drastičnega dviga obrestnih mer, bosta nujni posledici seveda manjše trošenje gospodinjstev in nižje investicije. Po nekaterih ocenah bi se svetovna gospodarska konjunktura utegnila zmanjšati za 0,5 do 1 odstotne točke. Zaenkrat je svetovna konjunktura izjemno robustna. Vsi glavni svetovni borzni indeksi so bili sicer prejšnji petek v rdečih številkah, toda glede na sedaj robustno gospodarsko rast ter dobre polletne rezultate vodilnih svetovnih korporacij se zdi, da se bodo svetovne borze ta teden spet pobrale.

Ohraniti trezno glavo

Seveda pa so globalne posledice odvisne od tega ali bo uspelo ameriškemu finančnemu virusu okužiti ves svet, ki je v finančnem pogledu izjemno globaliziran in s tem zelo podvržen hitremu širjenju virusov. Nepretehtane ali celo panične reakcije centralnih bank in vlad lahko pri tem naredijo še največ škode. Prehiter dvig obrestnih mer bi v sedanjem trenutku pomenil idealne pogoje za zlom nepremičninskega trga ter za posledičen razmah finančnih kriz. S tega vidika se zdijo ukrepi ECB z bliskovitimi finančnimi injekcijami bankam, prizadetim z ameriško krizo, čakanje z dvigom temeljne obrestne mere ter pomirjujoč ton predsednika ECB Jeana-Claudea Tricheta izjemno preudarni in pretehtani. Kakršnokoli sejanje nezaupanja v finančne in nepremičninske trge, sem štejem tudi izjave našega guvernerja Marka Kranjca v Financial Timesu, pa čeprav jih je dal kot analitik in ne guverner, ima lahko izjemno daljnosežne negativne učinke. V tem trenutku je potrebno predvsem ohraniti trezno glavo in pomiriti trge, sedanja zdravila se zdijo dovolj močna, da ameriški finančni virus omejijo na ameriški trg in minimizirajo negativne učinke na EU.

Zato bi se izjave vseh guvernerjev članov ECB morale v tem trenutku glasiti nekako tako: “Ameriški finančni virus je zaenkrat pod kontrolo – zato brez panike, prosim”.

Konkurenca pri nas nima domovinske pravice

Kaj imata skupnega novici, (1) da je Urad za varstvo konkurence (UVK) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je družba Kolosej slabo leto zlorabljala svoj prevladujoči položaj na trgu kinematografskih filmov in (2) da so slovenski mobilni operaterji svojim uporabnikom ponudili cene za gostovanje v tujini po najvišji še dovoljeni s strani EU, in sicer ceno za odhodni klic po 58,8 centa na minuto, ceno za dohodni klic pa po 28,8 centa na minuto (z DDV)?

Rekli boste, da novici verjetno nimata veliko skupnega. Toda počakajte še minutko, preden si ustvarite dokončno sodbo. Ste vedeli, da je naš varuh konkurence UVK v vsej svoji zgodovini do sedaj izdal šele 8 (!) pozitivnih odločb, s katerimi je ugotovil zlorabe prevladujočega položaja na trgu in da ni ugotovil še nobene nedovoljene koncentracije (tega ni ugotovil tudi v primeru prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, s katerim ima združeno podjetje več kot 90-odstotni tržni delež!)?! Ste vedeli, da je naš trg telekomunikacij izjemno monopoliziran v primerjavi z EU in da so naši potrošniki zaradi tega deležni bodisi slabših bodisi kasneje uvedenih storitev? Naj navedem nekaj podatkov iz zadnjega poročila Evropske komisije o konkurenci na trgu telekomunikacij v članicah (European electronic communications regulation and markets 2006 (12th report), marec 2007). Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran, obstaja sicer kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih te storitve tudi ponuja, vendar pa je imel v letu 2006 prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3 % (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež; povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) glavna ponudnika! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71,2%, tržni delež Simobila pa 22,5%, ostali so se pa zadovoljili z drobtinicami.

Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno zaračunavanje, nadpovprečno (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!) visoki stroški povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.).

Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudniki (Siol) ali monopolna telekomunikacijska podjetja, medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami. Delež konkurence nacionalnemu operaterju na ADSL v Evropi je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40 %, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66 %. “Rekorderji” na drugi strani lestvice so (julij 2005) pa so Turčija 0 %, Slovenija in Estonija 2 %, Latvija 4 % itd.

Ste se kdaj vprašali, kako je naš varuh konkurence doprinesel k tej monopolizirani strukturi trga telekomunikacij? Predvsem tako, da je bil neaktiven! Ste vedeli, da UVK že od leta 1999 ne najde časa in kadrov, da bi pripravil odločbo glede zlorabe dominantnega položaja v primeru ABM proti Telekomu? Ste vedeli, da se je situacija v Sloveniji nekoliko izboljšala šele z letom 2005, ko je sprostitev trga septembra 2005 omogočila konkurenci hitro povečanje deleža od 2 % na 9 %. To preprosto pomeni, da je od leta 2001 – 2005 konkurenca imela “kamen na vratu” pri ponujanju širokopasovnega dostopa.

Poglejmo si nekaj statistike o aktivnosti našega varuha konkurence. UVK je v zadnjih 7 letih obravnaval 338 primerov koncentracij, 36 primerov omejevalnih sporazumov in samo 16 primerov zlorabe prevladujočega položaja (na spletni strani http://www.uvk.gov.si/si/publikacije/ so povzetki odločb 2000-2006).

G. Plahutnik v intervjuju ‘Nisem zadovoljen z učinkom urada in ne nameravam odstopiti’, Finance, 19.1.2006: priznava: “Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti)”.

V zadnjih sedmih letih (2000-2007) je UVK:

1. obdeloval 36 primerov omejevalnih sporazumov in 36 jih je tudi rešil (100 % uspešnost)

2. obdeloval 327 primerov koncentracije in 338 jih je rešil (103,5 % uspešnost!)

3. obdeloval 21 primerov zlorabe monopola in 16 jih je rešil (76 % uspešnost).

V tem trenutku je odprtih še 7 zadev s področja zlorabe monopola, kjer je bil UVK do sedaj najmanj uspešen. UVK se torej v glavnem ukvarja s koncentracijami, pa še to bolj jalovo ( Sizifovo delo Urada RS za varstvo konkurence (Finance, 26.6.2006)), saj je dovolil 284 koncentracij in 19 jih je dovolil pogojno (takšen je denimo primer Union-Laško). Ni prepovedal niti ene koncentracije! Omejevalnih sporazumov je obravnaval 36 v 7 letih.

Glede zlorab monopola, pa je UVK v preteklih sedmih letih rešil 16 zadev, v 8 primerih ni bilo zlorab, ugotovil pa je 8 zlorab (vključno s Kolosejem!, natančneje 7, ker je eno ugotavljal dvakrat), 2 postopka pa je ustavil.

Kako torej komentirati uvodni dve novici? Je velik dosežek, da UVK ugotovi zlorabo dominantnega položaja s strani Koloseja zdaj, ko je Kolosej očitno že preteklost, saj ga Planet Tuš prehiteva na vseh frontah? Vse skupaj se zdi bolj kot brca crknjenemu konju. Na drugi strani pa seveda tudi novica, da nam bosta naša ponudnika mobilne telefonije naše gostovanje zaračunavala po najvišjih še dopuščenih cenah (Britanci, ki živijo na konkurenčnem trgu, bodo denimo plačevali bistveno manj, najmanj pri ponudniku 3, ki bo odhodne klice zaračunaval po 37.09 centa, pri nas pa bomo plačevali 58.8 centa), ni presenečenje in je le nadaljevanje zgodbe zaščite našega monopoliziranega trga, ko so se glavni igralci navadili, da lahko praktično pri vseh storitvah po mili volji nategujejo potrošnike, saj ti tega niti ne vedo, ker nimajo možnosti primerjave. Če pa vedo, pa itak nimajo možnosti varovanja njihovih pravic.

Zato še enkrat ponavljam, da naš UVK deluje kot varuh monopolistov (in ne potrošnikov) in da v Sloveniji konkurenca nima domovinske pravice.

%d bloggers like this: