Nerodnosti pri prodaji Telekoma

V Sloveniji nimamo velikih izkušenj s privatizacijami, vsaj ne takih zaresnih, ko država prodaja svoje paradne konje. Edina izjema je dejansko prva faza privatizacije NLB, ki je bila – po vseh medijskih odporih – vendarle izvrstno izpeljana. Z izvrstnim mislim to, da je država dosegla za tisti čas ne samo izjemno dobro ceno za prodajo tretjinskega deleža (2.8-kratnik knjigovodske vrednosti), temveč tudi primernega kupca in odlične spremljevalne pogoje, zapisane v delničarskem sporazumu. Morda bo zvenelo banalno, toda tako uspešno izvedena privatizacija je bila možna samo zato, ker je bila izpeljana izjemno profesionalno, v skladu z mednarodnimi standardi in brez curljanja informacij v medije.

Tega za ostale »velike« privatizacije, ki naj bi jih izvedli v Sloveniji, ne bi mogli reči. Spomnimo se, da se je neka prejšnja vlada konec devetdesetih nenadoma odločila, da ne bo prodala Telekoma. Naslednja vlada se je po drugem krogu izbire kupcev prav tako odločila, da ne bo prodala NKBM. Ista vlada je s posebnim zakonom tako zapletla privatizacijo Triglava, da je verjetno še naslednja vlada ne bo uspela izpeljati. Sedanja vlada je pokazala še več nespretnosti pri drugi fazi privatizacije NLB in prodaji NKBM z nenehnim spreminjanjem koncepta in pogojev privatizacije. Podobne nerodnosti se sedaj kažejo pri prodaji slabe polovice Telekoma.

Mnenja sem, da pri navedenih nerodnostih sploh ne gre v tolikšni meri za težave v političnem procesu odločanja (torej nesoglasja znotraj koalicij ali zaradi zadržanosti javnosti do privatizacije), ampak v prvi vrsti za temeljno nepoznavanje namena ter procesov in postopkov privatizacije. Če bi namreč političnim nosilcem bilo jasno, zakaj sploh privatizirajo posamezno podjetje (zaradi posrednega pokrivanja proračunske luknje, zaradi koristnih učinkov na razvoj podjetja ali ker je to pač moderno), bi se tudi postopka privatizacije lotili bistveno manj nespretno.

Skozi zadnjih 25 let, odkar so razvite evropske države (od V. Britanije do Avstrije) privatizirale najpomembnejša velika domača podjetja, so se namreč vzpostavila zelo jasna pravila oziroma standardi pri izpeljavi postopkov privatizacije. In ti gredo nekako takole. V prvi fazi vlada imenuje posebno delovno skupino, sestavljeno iz eminentnih ekonomskih in pravnih strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih vladnih resorjev, ki v skladu s temeljnimi nameni vlade pri privatizaciji posameznega podjetja ter tako oblikovanimi jasnimi parametri oblikuje ustrezni strokovni predlog z nekaj podvariantami. V drugi fazi vlada daleč od oči javnosti sprejme predlog, ki se ji glede na njene namene ter postavljene parametre zdi optimalen. Hkrati s tem oblikuje specializirano strokovno komisijo za privatizacijo ali eminentnega strokovnjaka in ji/mu podeli ustrezne pristojnosti (denimo za izbiro izvajalcev postopkov). V tretji fazi strokovna komisija za privatizacijo v okviru podeljenih pristojnosti (in v sodelovanju s pristojnim ministrstvom) na mednarodnem tenderju izbere investicijsko banko z ustreznimi izkušnjami (pri privatizaciji podobnih podjetij ter z izkušnjami v regiji) ter domačo in tujo pravno pisarno z ustreznimi izkušnjami na zadevnem področju. V četrti fazi pa nato izbrana investicijska banka in pravne pisarne izpeljejo vse potrebne postopke (od vrednotenja podjetja do razpisa, pogajanj in izbire kupca do ter sestave pogodb in delničarskega sporazuma itd.). Stroški profesionalno izvedene privatizacije običajno znašajo do 2 odstotkov iztržene cene, kar je lahko zelo ugodno ob oziru, da je s profesionalno izvedeno prodajo mogoče doseči tudi za nekaj deset odstotkov višjo ceno kot sicer ter dodatno z ozirom na to, da se ob profesionalno izvedeni privatizaciji ne dogajajo razne šlamparije ali celo korupcijske zgodbe.

Temeljni postulat za uspešno izvedeno privatizacijo je, da se po izbiri koncepta privatizacije in privatizacijske komisije ministri, vladni funkcionarji in visoki uradniki ne mešajo v delo komisije in v samo izvedbo postopkov. Niti slučajno pa ne smejo teh postopkov in cenovno občutljivih informacij komentirati v javnosti. Iz preprostega razloga – ker s tem poslabšujejo pogajalski položaj komisiji in znižujejo ceno. Vse, kar vladni funkcionarji in uradniki smejo narediti, je, da požegnajo ali zavrnejo končno izvedbo posla, če iztržena cena ali drugi pogoji ne dosegajo vnaprej postavljenih parametrov. V vmesnem času pa morajo držati jezik za zobmi. Basta!

S tega vidika so nerodnosti, ki se dogajajo v sedanjem procesu privatizacije Telekoma več kot razumljive. Vlada se pri prodaji Telekoma (razen prve faze) pač ni držala mednarodno uveljavljenih standardov. Prvič, vlada ni že v začetku postavila jasnih parametrov glede privatizacije Telekoma, zato smo bili priča nenehnemu spreminjanju prodajnih pogojev. Drugič, vlada je na čelo privatizacijske komisije postavila državnega funkcionarja, kar je prvovrstna neumnost, hkrati pa še takšnega, ki nima prav nobenih izkušenj s privatizacijami do sedaj. Tretjič, državni funkcionar brez izkušenj bi se moral nasloniti na delo tujih finančnih, pravnih in PR svetovalcev ter ves čas držati jezik za zobmi. Pomembne informacije se dajo v javnost šele takrat, kadar je za to optimalen čas in ko jih ustrezno zapakira izbrana PR agencija v sozvočju z najetimi svetovalci.

Tabela: Razmerje tržne cene glede na dobiček (P/E) in knjigovodsko vrednost (P/B) podjetij v prvi kotaciji na Ljubljanski borzi (10. avgust 2007)
razmerje.jpg
Vir: Ilirika

Naš nesrečni Matjaž Janša pa se v skladu z nekompetentnostjo celotne vlade ves čas obnaša kot da prodaja svoj star zarjavel bicikl ne pa prvovrstnega državnega bisera. Le upamo lahko, da g. M. Janša ne bo sodeloval pri pogajanjih o izbiri kupca, ampak bodo to izvedli izkušeni tuji svetovalci. Če pride do prodaje Telekoma pod sedanjo tržno kapitalizacijo, povečano za primerno prevzemno premijo, bomo namreč za ta neuspeh dokaj upravičeno obdolžili g. M. Janšo in ne neugodnih razmer na svetovnih trgih za prodajo Telekoma.

No, če bo g. M. Janšo še kdaj zasrbel jezik glede vrednosti in pričakovane prodajne cene Telekoma, naj se ugrizne v jezik, prešteje do sto, pogleda na tečajnico Ljubljanske borze (kjer bo lahko videl, da v primerjavi z ostalimi slovenskimi blue chipi (glejte Tabelo), delnica Telekoma sploh še ni tako precenjena niti glede na dobiček niti glede na knjigovodsko vrednost) … in obdrži jezik za zobmi!

Upam, da g. M. Janše ne bodo določili za prodajalca Luke Koper. Le kaj bi šele govoril, če bi moral komentirati njeno pričakovano prodajno ceno glede na dobiček ali glede na knjigovodsko vrednost (glejte Tabelo)!

3 responses

  1. Primerjava relativnih kazalnikov TLSG z relativnimi kazalniki ostalih papirjev v borzni kotaciji in na podlagi te primerjeva sklepanje, da TLSG ni tako precenjena je naravnost smešno. Naredi raje primerjavo z multipli prevzetih telekomov v regiji, saj zgornja tabela pove le to, da je celotni trg, glede na poslovanje, svinjsko drag in nič drugega.

    Lp.

  2. Malce pozno (glede na datum sestavka), pa nič manj aktualno:
    Se strinjam z Matejem. Tovrstna primerjava je res nesmiselna. Ne samo zaradi primerjave s preostalim trgom, kjer so cene že tako visoke (lahko sklepamo, da je trg s P/E 36 in EV/EBITDA 16,6 nekoliko “drag”), pač pa tudi naslednjih razlogov:
    – smiselna je primerjava kazalnikov v okviru iste panoge (primerjava Telekoma z ostalimi telekomunikacijskimi podjetji), saj so marže in potenciali rasti v različnih panogah bistveno drugačni;
    – kazalnik P/E ni ravno najboljši, saj upošteva tudi razliko v strukturi financiranja, P/B pa je uporaben bolj kot ne predvsem za podjetja v finančnem sektorju.

    Bolj smiselna je tako uporaba kazalnikov EV/Sales in EV/EBITDA, po katerih pa Telekom Slovenije (tudi primerjalno z drugimi evropskimi podjetji) kotira zelo visoko. Je pa res, da je bilo zadnje čase nekaj prevzemov po EV/EBITDA 10 – 11x (npr. BTC, Telekom Srpske).

    Lp.

%d bloggers like this: