Konkurenca pri nas nima domovinske pravice

Kaj imata skupnega novici, (1) da je Urad za varstvo konkurence (UVK) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je družba Kolosej slabo leto zlorabljala svoj prevladujoči položaj na trgu kinematografskih filmov in (2) da so slovenski mobilni operaterji svojim uporabnikom ponudili cene za gostovanje v tujini po najvišji še dovoljeni s strani EU, in sicer ceno za odhodni klic po 58,8 centa na minuto, ceno za dohodni klic pa po 28,8 centa na minuto (z DDV)?

Rekli boste, da novici verjetno nimata veliko skupnega. Toda počakajte še minutko, preden si ustvarite dokončno sodbo. Ste vedeli, da je naš varuh konkurence UVK v vsej svoji zgodovini do sedaj izdal šele 8 (!) pozitivnih odločb, s katerimi je ugotovil zlorabe prevladujočega položaja na trgu in da ni ugotovil še nobene nedovoljene koncentracije (tega ni ugotovil tudi v primeru prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, s katerim ima združeno podjetje več kot 90-odstotni tržni delež!)?! Ste vedeli, da je naš trg telekomunikacij izjemno monopoliziran v primerjavi z EU in da so naši potrošniki zaradi tega deležni bodisi slabših bodisi kasneje uvedenih storitev? Naj navedem nekaj podatkov iz zadnjega poročila Evropske komisije o konkurenci na trgu telekomunikacij v članicah (European electronic communications regulation and markets 2006 (12th report), marec 2007). Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran, obstaja sicer kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih te storitve tudi ponuja, vendar pa je imel v letu 2006 prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3 % (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež; povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) glavna ponudnika! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71,2%, tržni delež Simobila pa 22,5%, ostali so se pa zadovoljili z drobtinicami.

Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno zaračunavanje, nadpovprečno (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!) visoki stroški povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.).

Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudniki (Siol) ali monopolna telekomunikacijska podjetja, medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami. Delež konkurence nacionalnemu operaterju na ADSL v Evropi je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40 %, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66 %. “Rekorderji” na drugi strani lestvice so (julij 2005) pa so Turčija 0 %, Slovenija in Estonija 2 %, Latvija 4 % itd.

Ste se kdaj vprašali, kako je naš varuh konkurence doprinesel k tej monopolizirani strukturi trga telekomunikacij? Predvsem tako, da je bil neaktiven! Ste vedeli, da UVK že od leta 1999 ne najde časa in kadrov, da bi pripravil odločbo glede zlorabe dominantnega položaja v primeru ABM proti Telekomu? Ste vedeli, da se je situacija v Sloveniji nekoliko izboljšala šele z letom 2005, ko je sprostitev trga septembra 2005 omogočila konkurenci hitro povečanje deleža od 2 % na 9 %. To preprosto pomeni, da je od leta 2001 – 2005 konkurenca imela “kamen na vratu” pri ponujanju širokopasovnega dostopa.

Poglejmo si nekaj statistike o aktivnosti našega varuha konkurence. UVK je v zadnjih 7 letih obravnaval 338 primerov koncentracij, 36 primerov omejevalnih sporazumov in samo 16 primerov zlorabe prevladujočega položaja (na spletni strani http://www.uvk.gov.si/si/publikacije/ so povzetki odločb 2000-2006).

G. Plahutnik v intervjuju ‘Nisem zadovoljen z učinkom urada in ne nameravam odstopiti’, Finance, 19.1.2006: priznava: “Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti)”.

V zadnjih sedmih letih (2000-2007) je UVK:

1. obdeloval 36 primerov omejevalnih sporazumov in 36 jih je tudi rešil (100 % uspešnost)

2. obdeloval 327 primerov koncentracije in 338 jih je rešil (103,5 % uspešnost!)

3. obdeloval 21 primerov zlorabe monopola in 16 jih je rešil (76 % uspešnost).

V tem trenutku je odprtih še 7 zadev s področja zlorabe monopola, kjer je bil UVK do sedaj najmanj uspešen. UVK se torej v glavnem ukvarja s koncentracijami, pa še to bolj jalovo ( Sizifovo delo Urada RS za varstvo konkurence (Finance, 26.6.2006)), saj je dovolil 284 koncentracij in 19 jih je dovolil pogojno (takšen je denimo primer Union-Laško). Ni prepovedal niti ene koncentracije! Omejevalnih sporazumov je obravnaval 36 v 7 letih.

Glede zlorab monopola, pa je UVK v preteklih sedmih letih rešil 16 zadev, v 8 primerih ni bilo zlorab, ugotovil pa je 8 zlorab (vključno s Kolosejem!, natančneje 7, ker je eno ugotavljal dvakrat), 2 postopka pa je ustavil.

Kako torej komentirati uvodni dve novici? Je velik dosežek, da UVK ugotovi zlorabo dominantnega položaja s strani Koloseja zdaj, ko je Kolosej očitno že preteklost, saj ga Planet Tuš prehiteva na vseh frontah? Vse skupaj se zdi bolj kot brca crknjenemu konju. Na drugi strani pa seveda tudi novica, da nam bosta naša ponudnika mobilne telefonije naše gostovanje zaračunavala po najvišjih še dopuščenih cenah (Britanci, ki živijo na konkurenčnem trgu, bodo denimo plačevali bistveno manj, najmanj pri ponudniku 3, ki bo odhodne klice zaračunaval po 37.09 centa, pri nas pa bomo plačevali 58.8 centa), ni presenečenje in je le nadaljevanje zgodbe zaščite našega monopoliziranega trga, ko so se glavni igralci navadili, da lahko praktično pri vseh storitvah po mili volji nategujejo potrošnike, saj ti tega niti ne vedo, ker nimajo možnosti primerjave. Če pa vedo, pa itak nimajo možnosti varovanja njihovih pravic.

Zato še enkrat ponavljam, da naš UVK deluje kot varuh monopolistov (in ne potrošnikov) in da v Sloveniji konkurenca nima domovinske pravice.

One response

  1. Naj dodam napisanemu ob rob še par dodatnih informacij in svoj vpogled v zadevo.

    1. Dejstvo, da UVK do sedaj še ni prepovedal nobene koncentracije, ni slabo samo po sebi. Tudi če pogledamo odločitve Evropske komisije, lahko le stežka najdemo negativne (ki ne dovoljujejo koncentracije), kajti večina konkurenčnopravnih problemov v zvezi s koncentracijami se bodisi razreši na ravni pogajanj ali pa podjetja “prostovoljno” odstopijo od nameravane koncentracije, ker se ne strinjajo z zavezami in pogoji, ki jim jih vsiljuje nadzornik. Statistika torej nikakor ne razkriva kvalitativne plati varstva konkurence: kakšne so bile zaveze in pogoji v zvezi z dovoljeno koncentracijo, kako so te zaveze in pogoji rešili konkurenčnopravne probleme, koliko prijavljenih koncentracij je padlo v vodo zaradi nestrinjanja z organom za varstvo konkurence, ipd. Pogojno dovoljene koncentracije naj bi bile tudi v skladu s čim manjšim intervencionizmom – problemi naj se odpravijo zgolj na tistih upoštevnih trgih, kjer obstajajo.

    Konkurenčnopravne analize in podatkov v primeru Laško/Union sicer ne poznam, je pa skupni tržni delež na (najbrž slovenskem trgu proizvodnje ali pa distribucije piva) milo rečeno zaskrbljujoč, in to tudi če si zatisnemo oči pred splošno znanim dejstvom, da pri distribuciji piva v Evropi vladajo visoke ovire za vstop na precej majhne upoštevne trge (med drugim tudi zaradi mrežnega učinka dolgotrajnih pogodb z bari).

    No, če se vrnem k prvemu stavku. Dejstvo, da UVK do sedaj še ni prepovedal nobene koncentracije, ni slabo samo po sebi.
    Negativne odločbe organov za varstvo konkurence so redke, do njih pride praviloma takrat, ko podjetja rinejo z glavo skozi zid. Ali pa ko ameriške multinacionalke preizkušajo politično moč svoje države (kot npr. v odmevnem primeru GE/Honeywell).

    2. V Sloveniji me bolj kot odsotnost negativnih odločb (tj. odločb o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence) osebno moti to, da UVK ni še nikoli uvedel postopka za presojo koncentracije po uradni dolžnosti (nazadnje sem statistiko za službene potrebe gledal dobro leto in pol nazaj, tako da to mogoče niti ne drži več). Veliko foreign-to-foreign koncentracij, ki niso prijavljene UVK, nedvomno pade pod kriterij 40% tržnega deleža iz ZPOmK-a, a vendar UVK ne stori nič. Mogoče zaradi pregovorne preobremenjenosti in premalo ljudi, upam pa da tudi zato, ker je dejansko veliko bolj smiselno in učinkovito preganjati lokalne omejevalne sporazume in zlorabe prevladujočega položaja. Kolikor vem iz izkušenj, se tuja podjetja in odvetniške družbe iz Bruslja, ki delajo EU-wide notifikacije (kadar pač ne padejo pod EU Merger Regulation) ne glede na odsotnost postopkov po uradni dolžnosti, vedno bolj pogosto odločajo tudi za prijave tujih koncentracij, ki padejo v okrilje UVK zgolj zaradi kriterija tržnega deleža.

    3. Dolgotrajnost postopkov pred UVK moramo gledati tudi v drugi luči: sodno varstvo zoper odločbe Urada je zagotovoljeno pred Upravnim sodiščem v upravnem sporu in nato po pritožbi še pred Vrhovnim sodiščem. Postopek pred UVK tako primarno ni namenjen ugotavljanju kršitev, temveč 1) izvedbi ustreznega upravnega postopka, kjer so preiskovanim podjetjem zagotovljene vse procesne kavtele iz upravnega postopka (načelo zaslišanja, seznanitev z gradivom), in 2) zbiranju ter izvedbi dokazov, ki bodo zadovoljili Upravno in Vrhovno sodišče. Dolgotrajnost postopkov pred UVK tako vzvratno diktira zlasti Upravno sodišče (glej npr. sodbo v primeru Union/Laško: http://www.sodnapraksa.si/default.asp?k=doc_content&baza=UPRS&oid=390&highlight=ZPOMK).

    Dejstvo je, da mora UVK svoje odločbe obrazložiti precej bolje kot Evropska komisija, dokazni standardi, ki jih postavlja Upravno sodišče pa so višji od obeh sodišč evropskih skupnosti. Nič čudnega torej, da se UVK obotavlja in boji izdajati odločbe, saj se mu zlahka lahko zgodi, da bodo odpravljene pred Upravnim sodiščem.

    Za konec naj še s prstom pokažem na nesmiselno dvojnost postopkov, ki jih mora voditi UVK, kar zopet povsem nepotrebnem omejuje njegovo učinkovitost. V primeru kršitve pravil konkurence mora namreč UVK, če želi zaradi kršitve pravil konkurence storilcu prekrška izreči globo, poleg postopka po ZPOmK kot prekrškovni organ voditi še postopek o prekršku po Zakonu o prekrških. V postopku o prekršku bo UVK izvajal ISTE dokaze in ugotavljal ISTA dejstva kot v upravnem postopku, podjetjem pa bo moral zagotavljati vse procesne pravice, kot jih imajo v postopku o prekršku. Zoper odločbo o prekršku pa je zopet možno sodno varstvo: tokrat zahteva za varstvo zakonitosti pred okrajnim sodiščem. Nesmisel: dvojnost postopkov pred UVK, dve odločbi, ki ugotavljati isto kršitev, s tem da ena nalaga konkurenčno zdravilo, druga pa globo, sodno varstvo pred različnimi sodišči.

    Lp,
    Bojan

%d bloggers like this: