EU za enotno davčno osnovo pri korporacijskih davkih

Dan po delavskem prazniku je evropski komisar za davke Laszlo Kovacs v Bruslju predstavil priprave na sporni predlog o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb. Gre za poenotenje davčne osnove (za izračun davka od dohodka pravnih oseb), da bi podjetjem, ki imajo podružnice v večih državah, zmanjšali stroške prilagajanja in izvajanja davčnim predpisom v različnih državah. Višina davčnih stopenj pa ostane še naprej v domeni posameznih članic. Komisija bo nov sistem predvidoma predlagala v prvi polovici leta 2008, veljati pa naj ne bi začela pred letom 2010.

The commission is planning to lobby hard for the next four years for measures that will create the basis for a common European tax policy, including lowering taxes on research and development, computerizing customs controls, allowing financial-services companies to reclaim value-added tax and setting bloc-wide criteria for taxing cars. The proposed measures will not limit fair competition in setting tax rates, says E.U. Taxation and Customs Commissioner Laszlo Kovacs. “They will create a level playing field.”

Davčni sistem je za podjetja treba poenostaviti, pravi Kovacs, številne članice EU, kajpak predvsem tiste s primerjalno nižjimi davčnimi stopnjami, pa se z njim ne strinjajo (V. Britanija, Irska, Litva, Latvija, Slovaška, Malta, Ciper). Stališče Slovenije je po bruseljskih virih ‘nevtralno’. Kovacs možnost zgolj ‘okrepljenega sodelovanja’ (namesto harmonizacije) glede davkov zavrača.

Predlog EK o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb se zdi načeloma korak v pravo smer. Toda problem je v tem, katera osnova (kateri nacionalni davčni sistem) bo vzet za osnovo. Če bo recimo vzeta davčna osnova v Nemčiji ali Franciji, bo to za številne bolj napredne in davčno bolj konkurenčne države (od Estonije, Litve, Latvije, Slovaške, Malte do Cipra, Irske in UK) pomenilo velik korak nazaj. To bi zanje pomenilo manjši pritok neposrednih tujih investicij in portfeljskih investicij, saj so te države danes privlačne lokacije za investitorje ne samo zaradi nižjih davčnih stopenj, ampak predvsem zaradi bolj prijazne in enostavne davčne zakonodaje.

Poenotenje pri davčni osnovi je smiselno le, če bo šlo v smeri ureditve v najbolj naprednih državah na tem področju. To bi pomenilo, da bi tudi druge države vzpostavile podobne podjetjem prijazne davčne sisteme (pri čemer pa davčne stopnje lahko ostanejo še naprej različne, čeprav je to manj verjetno). To bi pomenilo velik napredek za celotno EU. Bojim se pa, da velike in konzervativne članice EU zaradi strahu pred izgubo davčnih prihodkov ne bodo navdušene nad takšnim poenotenjem, čeprav bi njihova podjetja in zaposleni s tem največ pridobili, prav tako pa tudi davčni prihodki.

2 responses

  1. Davčni sistem lahko pomeni veliko komparativno prednost za državo, saj je treba upoštevati, da so davki za podjetja strošek; tako kot na primer strošek delovne sile (proizvodne tovarne se selijo v vzhodno Evropo in v Azijo) je tudi davčno breme možno optimizirati (zmanjšati).

    Večina “starih” evropskih držav ima praviloma visoke davčne stopnje, vendar je pri tem bistveno, kaj se vključuje v davčno osnovo. Velikokrat poslovni dobički niso enako obdavčeni kot kapitalski dobički itd. Nizozemska, Ciper in nekatere druge evropske države na primer ne obdavčujejo kapitalskih dobičkov, zato so je v teh državah razvila industrija trust officev, ki upravljajo s holdinškimi družbami, ki imajo odvisne družbe v drugih EU državah. Te holdinške družbe lahko kasneje odsvojijo deleže v odvisnih družbah neobdavčeno, prejemajo dividende, ki se zaradi ugodnih evropskih direktiv prav tako ne vključujejo v davčno osnovo, itd.

    V državah kot sta Ciper in Malta je v trust officih in svetovalnih družbah, ki zagotavljajo s tem povezane storitve (davčni svetovalci, računovodje, revizorji, itd.) zaposlen velik delež prebivalstva. Vzpostavitev enotnega evropskega davčnega sistema, ki bi za te države pomenil bistveno zmanjšanje BDP (manjši izvoz storitev) in večjo brezposelnost. Za nekatere (nove) EU države ugoden davčni sistem pomeni edino orodje konvergence. Poleg tega EU državi, ki izgubi suverenost fiskalne politike, ne preostane bistvenih orodij za vodenje ekonomske politike in balansiranje gospodarstva.

    Moje mnenje je, da vse v članku omenjene države in poleg nje še Nizozemska ne bodo nikoli potrdile tovrstih predlogov. Dejstvo, da je stališče Slovenije do omenjenih predlogov nevtralno, pomeni sam to, da se gospodom na vladi niti malo ne sanja o davkih in o njihovih (zlasti posrednih) učinkih.

  2. Ja, se strinjam. Ko je sedanja vlada delala zadnjo davčno reformo in je kozmetično popravila davčne stopnje ter nekoliko poenostavila sistem dohodnine, bi lahko manj hitela in naredila bolj dodelano reformo, ki bi slovenski davčni sistem naredil bolj konkurenčen in bolj spodbuden za podjetja.
    Pri korporacijskih davkih je vlada naredila dvoje: Prvič, uvedla je enotno davčno stopnjo (EDS) v višini 20% na kapitalske dobičke, vendar pa je sistem ostal še naprej izjemno kompliciran in različen za različne vrste kapitalskih dobičkov. Drugič, uvedla je časovno določeno znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb (s 25% na 20%), hkrati pa ukinila olajšavo za investicije, kar predvsem velikim, investicijsko intenzivnim podjetjem /Krka, Lek, Gorenje…/ zvišuje efektivno stopnjo tega davka (v povprečju vseh podjetij se efektivna stopnja davka od dohodka pravnih oseb zviša s približno 16% na 19%).
    Študija Vandenbuscheve (2005) za slovensko ministrstvo za finance je pokazala, da ima Slovenija med novimi članicami daleč najvišje korporacijske davke (da o osebnih davkih ne govorimo), kar jo seveda dela nekonkurenčno z vidika privabljanja tujih neposrednih ali portfeljskih naložb. Zato se tudi slovenska podjetja vse bolj množično odločajo za odpiranje fundacij (lastnik KD group) ali prenos sedeža (Ultra) na Nizozemsko oz. Nizozemske Antile.
    Davki niso najpomembnejši dejavnik gospodarske dinamike ali privabljanja tujih investicij, toda primerjava z najhiterje rastočimi starimi (Irska) ali novimi članicami EU (Baltiške države, Slovaška) kažejo, da je prav ugoden davčni istem odločilno pripomogel k večji razvojni in in naložbeni dinamiki teh držav. Škoda, da je Slovenija glede teh vprašanj po pravilu vedno še bolj konzervativna od najbolj konzervativnih držav v EU.

%d bloggers like this: