Je globalizacija šla predaleč?

Economist prejšnji teden v izvrstni prilogi secira ekonomsko sedanjost in prihodnost Evrope. Evropska tradicionalna industrija je proizvodnjo večinoma že preselila v cenejše države, doma so ostale le dejavnosti raziskav in ravoja, financ, prodaje in marketinga. Po drugi strani pa se evropska podjetja pogrezajo v vse hujše korupcijske škandale, članice EU se vse bolj zapirajo znotraj lastnih meja in preprečujejo kapitalske prevzeme tudi med sami članicami.

Evropske države, razen skandinavskih in anglosaksonskih, večinoma niso sposobne napraviti resnih reform na socialnem področju in na trgu dela, zato kontinentalni Evropi grozi brezposelnost in ujetost v nizko gospodarsko rast. Toda globalizacija v mnogih primerih povzroča socialno razslojevanje, revščino in brezposelnost tudi v državah, kamor so se preselila evropska in ameriška delovna mesta. Ali to pomeni, da je globalizacija šla predaleč?

Dani Rodrik, profesor s Harvarda, si je to vprašanje postavil že leta 1997 v knjigi Has Globalization Gone too Far?, kjer pravi, da globalizacija ustvarja ne samo zmagovalce, ampak tudi luzerje in da so posledične socialne tenzije lahko hudo nevarne tudi za zmagovalce. Zato so ob popolnoma liberaliziranem gospodarstvu in popolnoma sproščenih trgovinskih in kapitalskih tokovih pomembne predvsem socialne politike in institucije. Rodrik tudi v zadnji knjigi In Search of Prosperity kot urednik išče optimalne razvojne strategije za manj razvite države, od Kitajske prek Indije do Botsvane. Vsepovsod so v ospredju institucije, ki podpirajo tržne pobude in varujejo zasebno lastnino, hkrati pa zagotavljajo določeno raven socialne države.

V Evropi so optimalni razvojni model očitno ujele le skandinavske države, ki so izgubo delovno intenzivnih delovnih mest uspele nadomestiti s preusmeritvijo k high tech proizvodom in delovnim mestom za visoko izobražene, visoke stroške socialne države pa ustrezno prestrukturirati, da brezposlene bolj motivirajo k prekvalifikacijam za nove zaposlitve ter za daljšo delovno aktivnost. S tega vidika je odgovor jasen, globalizacija ni šla predaleč, ampak vsaka država mora najti svoj optimalni odgovor nanjo.

5 responses

  1. Finci in Danci niso samo govorili, ampak so tisto, kar so rekli, tudi naredili. Finska vlada je šla delno tudi mimo sindikatov, jim ni popustila. Nekdanji predsednik rad reče, da je mandat raje končal z uspehom kot s praznimi obljubami.

    Danska vlada je sindikate pridobila na svojo stran in program izvedla v sodelovanju z njimi. To si je lahko privoščila, ker je izvedla spremembe v bogati državi, Finska pa je bila v devetsedetih letih prejšnjega stoletja v velikih težavah.

  2. Zanimiva serija v zvezi s tem je na bbc …
    http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/6346303.stm
    ‘So the UAW, once the most powerful, and most politically progressive union in the US, is now facing a choice of a continuing slow decline into impotence, or a confrontation that could destroy both the union and the companies it bargains with.’
    Sicer pa ne verjamem, da je že mogoče reči, da globalizacija je/ni šla predaleč. Pravzaprav, kaj sploh to pomeni? Je šla globalizacija po, recimo, 1. svetovni vojni predaleč?

  3. Še en zanimiv tekst z naslovom ‘Globalisation has left central banks facing a world of growing economic uncertainties’ na independent… http://news.independent.co.uk/business/comment/article2284003.ece

    ‘Central bankers are central to their countries or economic regions. Yet increasingly our national economic destinies are being affected by developments all over the world. As cross-border trade and capital flows have increased, so has our interdependency with other nations. In this context, a monetary framework that relies on the measurement of domestic spare capacity or money supply looks increasingly anachronistic.’

  4. V Evropi so optimalni razvojni model očitno ujele le skandinavske države, ki so izgubo delovno intenzivnih delovnih mest uspele nadomestiti s preusmeritvijo k high tech proizvodom in delovnim mestom za visoko izobražene, visoke stroške socialne države pa ustrezno prestrukturirati, da brezposlene bolj motivirajo k prekvalifikacijam za nove zaposlitve ter za daljšo delovno aktivnost. S tega vidika je odgovor jasen, globalizacija ni šla predaleč, ampak vsaka država mora najti svoj optimalni odgovor nanjo.

    MOrda si skadinavske države to lahko privoščijo, ker je v njihovem BDP vključen tudi prihodek od prodaje nafte???

  5. mogoče si skandinavske države to lahko privoščijo, ker je v njihovem BDP vključen tudi prihodek od prodaje nafte, bogatenje prihodkov v državnih skladih (na Norveškem že prinašajo dobiček v višini državnega proračuna – trošiti pa se ga še ne sme), ker je ljudem bolj vceplen bonton, individualnost, odnos do narve in življenja in predvsem – ker imajo skupaj najmanjšo gostoto poselitve na planetu (Danska potrjuje pravilo) in so družbeni stroški glede na naravna bogastva najmanjši ?? vprašanje je ogromno, odgovor pa je podan v misli, da mora vsak država najti svoj odgovor, kako prepričati ljudi, da ne parkirajo pred vhodom megatrgovskega centra (na Norveškem jih praktično ni) na zadnjem milimetru zelenice, ob popolnoma praznih parkiriščin in znakih, ki opozarjajo na perpoved, da na severu uporabljajo temne barve, da se grejejo na jugu pa bi morali belo, da se zaščiti pred vročino (ja, ponovno črne strehe in sivo rdeče fasade snovodobne slovenske krajine),.. Odgovor, ki ga išče vsak država bo šel preko njenih državljanov. In pri nas so taki, kot jih odraža vsakodnevno poročanje,.. goljufanje države je herojstvo, neplačevanje davščin je herojstvo, nespoštovanje predpisov je folklora, mržnja bogatejšega od sebe je zakonodaja,..

%d bloggers like this: