Glasovi o skorajšnjem bančnem zlomu Kitajske se vrstijo že vrsto let. The Economist je že januarja 2004 navajal, da je v kitajskih bankah za skoraj 30% slabih kreditov in da bi to utegnilo zlomiti celoten kitajski finančni sistem. Decembra 2011 je 61% respondentov v Bloombergovi anketi napovedalo bančni zlom na Kitajskem v roku 5 let. Od marca letos so se glasovi o skorajšnjem zlomu še okrepili. Wall Street Journal je marca letos navedel izjave Nomurinih ekonomistov Zhanga in Chen, da je Kitajska presegla že vse tri svarilne indekse, kot jih je kazalo ameriško gospodarstvo pred zadnjo bančno krizo – nepremičninski balon, hitro povečanje zadolženosti podjetij in upadanje gospodarske rasti. 

House prices in the U.S. racked up an 84% rise between 2001 and 2006, Mr. Zhang and Ms. Chen say, citing the Case-Shiller housing price index. The Nomura economists have their doubts about China’s official index, which shows a “rather benign” 113% rise in the major cities from 2004 to 2012. They argue that it is too broad, including older, lower-quality property across the nation. By contrast, a recent academic paper taking into account these quality differentials found prices climbed 250% from 2004 to 2009, they say.

Drugi svarilni indeks se nanaša na prehitro kreditno rast. Pred dvema tednoma je The Economist prav tako navajal Zhanga in njegovo pravilo 5 : 30. Številne države so zapadle v bančno krizo, če so imele 5 let ali dlje kreditno ekspanzijo v višini 30% letno. To se je zgodilo na Japonskem ob koncu 1980. let, v ZDA leta 2007, pa tudi v Sloveniji leta 2008. The Economist:

Now Mr Zhang is worried about China. At the end of 2008 total credit to firms and households (and to non-profit organisations) amounted to less than 118% of GDP, according to a new measure calculated by the Bank for International Settlements (BIS). By September 2012 the total stood at over 167%.

It is natural for credit to deepen over time in a developing country. But when credit departs too far from its underlying trend, trouble often ensues. Mathias Drehmann of the BIS calculates that when the deviation exceeds 10% of GDP, it serves as a reliable early warning of a crisis within the next three years. According to our calculations, China’s credit ratio now exceeds its trend by 14 percentage points (see left-hand chart).

Vir: The Economist

Tej zaskrbljenosti zaradi Kitajske se je  v zadnjih dveh tednih pridružila večina svetovnih medijev, tudi najbolj konzervativni evropski. FAZ navaja izračune agencije Fitch o povečanju kreditnega obsega med 2008 in 2012 za 73%, medtem ko je skupna kreditna ekaspanzija na Japonskem in v Južni Korej tik pred izbruhom njunih finančnih kriz znašala samo 47%. Der Spiegel je prejšnji teden opozoril na hitro rast 7-dnevnih medbančnih obrestnih mer, ki običajno znašajo okrog 4%, konec prejšnjega tedna pa so planile čez 10%.

Panika na kitajskem medbančnem trgu naj bi izbruhnila zaradi počasnega zategovanja ponudbe denarja s strani kitajske centralne banke, ki si želi zaustaviti prehitro kreditno rast ter zagotoviti več “transparentnosti” v posojanju bank. Prehitro oziroma preostro zmanjšanje kreditne rasti bi seveda povzročilo likvidnostni šok pri poslovnih bankah, ki bi hitro zašle v težave z refinanciranjem. Ta negotovost med bankami zaradi zaostritve monetarne politike s strani centralne banke je trenutno očitno glavni razlog za eksplozijo medbančnih obrestnih mer.

Danes je ponorela še Šanghajska borza, saj so se zaradi zaostrene monetarne politike iz borze začeli množično umikati finančni vlagatelji in Shanghai Composite index je danes upadel kar za 5.3%, kar je blizu rekordne vrednosti. Nadaljevanje tega trenda umikanja finančnih vlagateljev in ohranitev visokih medbančnih obrestnih mer, ki signalizirajo povečano nezaupanje med bankami, bi seveda pomenilo začetek globoke finančne krize v drugem največjem svetovnem gospodarstvu.

The Economist je prejšnji četrtek precej trezno opozoril na razlike v vodenju monetarne politike med zahodnimi državami in Kitajsko. Medtem ko zahodne države od začetka mandata legendarnega predsednika FED Paula Volckerja ciljajo obrestno mero, pa kitajska centralna banka cilja denarno maso. In vedno ko kitajska centralna banka napove spremembo monetarne politike, medbančne obrestne mere drastično poskočijo. V zadnjem letu in pol je to že tretji tak obrestni šok. The Economist:

In China, as everyone is discovering this week, things are different. The country’s central bank, the People’s Bank of China (PBOC), sets a target for the quantity of money (M2) and uses quantitative reserve requirements to keep money and credit in check. It does also fix some interest rates: it caps the rate banks can pay their depositors, and it puts a (largely redundant) floor under the rate they can charge borrowers. But it allows the price at which banks borrow from each other to flap around much more than other central banks would tolerate. The seven-day repo rate, which has become a key benchmark, has risen from just 2.78% in mid-May to over 10% on Thursday (see third chart). And although this cash crunch is unusually severe and prolonged, it is not unprecedented. In January and June 2011, interbank rates also spiked after the central bank unexpectedly raised reserve requirements. In their volatility, Chinese borrowing rates resemble euro-area borrowing quantities much more than they resemble comparable rates.

Many commentators on this month’s cash crunch in China have compared it to America’s 2008 crisis, when the rate at which banks said they would lend to each other shot up, far in excess of the Federal Reserve’s policy rate. But that spike reflected a different original cause. It was not so much that the demand to borrow shot up, it was more that the perceived quality of borrowers declined. The spike reflected the increased risk of insolvency more than an increased demand for liquidity, although of course both factors were at play.

Vir: The Economist

Naslednji dnevi bodo pokazali ali gre zgolj za prehoden pojav ali pa je to začetek prave bančne in finančne krize na Kitajskem. Če pride do slednje, bo to imelo hude globalne ekonomske posledice ter povzročilo še hujše domače socialne probleme. Kitajska je danes “svetovna tovarna“. Večina globalnih ponudbenih verig se konča na Kitajskem. Poceni svetovne proizvodnje bele tehnike in IT (od računalnikov do pametnih telefonov) opreme si ni več mogoče zamisliti brez kitajske proizvodnje. Desetine milijonov angažiranih delovnih mest za proizvodnjo “zahodnih” dobrin in stotisoče kitajskih dobaviteljev bi z bančno – finančno krizo bilo ogroženih, police zahodnih tehničnih trgovin pa ostale kmalu prazne. Zahodne multinacionalke bi potrebovale od pol leta do enega leta, da bi uspele to proizvodnjo prestaviti bodisi nazaj domov, bolj verjetno pa v ostale azijske države.

Glede socialnih posledic in posledičnih notranjih nemirov na Kitajskem pa raje niti ne razmišljam.