Kam smo zabredli v letu 2010?

Ko sem pred enim letom na istem mestu* pisal komentar o tem, kako od zunaj vidijo Slovenijo z vidika makroekonomske, institucionalne in infrastrukturne konkurenčnosti ter podjetništvu prijaznega okolja, sem nekako končal s tem, da jo je Slovenija v letu 2009 razmeroma dobro odnesla, saj se zaradi statističnih razlogov še ni pokazalo brezno, v katerega je padla. Treba je namreč vedeti, da ocenjevalci ocenjujejo državo za tekoče leto na podlagi podatkov preteklega leta. In leta 2009 je naša država na podlagi podatkov za 2008 še kar dobro izgledala.

Napovedal sem, da se bo zdrs Slovenije brezno nekonkurenčnosti na lestvicah pokazal šele v letu 2010, ko se bodo pokazali zapozneli statistični učinki dejstva, da je v letu 2009 BDP pri nas upadel za dvakrat bolj od povprečja EU, da se je javna zadolžitev astronomsko povečala, da bančni sektor ponuja gospodarstvu dvakrat dražje kredite od povprečja EMU področja, da se administrativno povečujejo stroški dela in da se davki in trošarine povečujejo.

Zgodilo se je napovedano. Na lestvici IMD (World Competiveness Report 2010) je Slovenija v letu 2010 glede na leto 2009 padla z 32. na 52. mesto! Slovenija je med 58 državami, zajetimi v analizi, padla za neverjetnih 20 mest. To je eden največjih padcev v zgodovini merjenja konkurenčnosti po IMD metodologiji. Irska je za manjši padec iz 5. (2000) na 21. mesto (2010) potrebovala celih 10 let.

Izmed štirih skupin indikatorjev je po pričakovanju Slovenija najbolj padla na področju gospodarskega razvoja (za 21 mest na 42. mesto). Na področju učinkovitosti poslovnega sektorja je Slovenija padla za 18 mest na predzadnje mesto. Na področju javnega sektorja pa je upadla za 15 mest.

Analitiki IMD kot glavne razloge za splošen drastičen padec konkurenčnosti Slovenije navajajo dejstvo, da je v času hude gospodarske krize vlada preprosto ignorirala ekonomske probleme. Ali kot se je slikovito izrazil Stephane Garelli z IMD – konkurenčnost ni samo v izboljševanju poslovanja, ampak tudi v učinkovitem “damage control” – nadziranem zmanjševanju škode. Sedanja svetovna kriza je takšna skupna zunanja škoda, podoben udarec za vse države. Indeks globalne konkurenčnosti meri relativne pozicije v med državami v obvladovanju podobnih procesov, torek kako dobro se je posamezna država odzvala glede na krizo v primerjavi z drugimi. In padec za 20 mest, največji padec na lestvici v letu 2010, pokaže preprosto to, da se je slovenska vlada katastrofalno slabo, najslabše med vsemi državami na lestvici odzvala na svetovno gospodarsko krizo.

Švica je denimo ohranila četrto mesto zaradi ohranitve dobrih gospodarskih, socialnih in političnih temeljev. V času najhujše krize in enormnega zadolževanja večine držav je Švici v letu 2009 uspelo obdržati proračunski presežek, gospodarska rast pa je upadla le za 1,5% (povprečje EU je znašalo -4,2%, v Sloveniji pa -7,5%). Toda tudi socialno najbolj občutljive države se v času krize niso odpovedale gospodarski uspešnosti: Švedska je obdržala 6. mesto, Norveška se je povzpela iz 11. na 9. mesto, Avstrija je izboljšala položaj iz 16. na 14. mesto.

Konkurenčnost Slovenije se je močno relativno poslabšala tudi glede na vzhodnoevropske konkurentke. Če je bilo leta 2009 za Slovenijo uvrščenih še šest drugih novih članic EU, sta leta 2010 za nami zaostali le še dve – Bolgarija in Romunija. Pa še to le za eno oziroma dve mesti. V letu 2010 je Češka ohranila 29. mesto, Poljska se je povzpela kar za 12 mest (iz 44. na 32. mesto), Estonija za 1 mesto, Madžarska za 3 mesta. Upadle so le Litva in Slovaška ter Bolgarija, toda za bistveno manj kot Slovenija.

Podobno kažejo tudi druge mednarodne lestvice konkurenčnosti. Na lestvici World Economic Forum (WEF) je Slovenija v letu 2010 padla za osem mest (iz 37. na 45. mesto). Kot najbolj problematične dejavnike za poslovanje WEF izpostavlja na prvem mestu dostop podjetij do financ, neučinkovito vladno administracijo, restriktivno delovno zakonodajo, visoke davke in zapleteno davčno zakonodajo ter korupcijo.

Slovenija je lani zdrsnila tudi na lestvici ekonomske svobode (Heritage in Wall Street Journal), ki meri stopnjo ekonomske svobode v državah na desetih področjih – od zaščite lastniških pravic, prostosti glede poslovanja in investiranja, fiskalne in finančne svobode, do svobode zaposlovanja in korupcije.  Slovenija se trenutno med 183 državami nahaja na 66. mestu. Na tej lestvici nismo med najslabšimi, za nami so so še Albanija, Poljska, Črna gora, Srbija in Grčija. Je pa res, da so skandinavske države med prvimi, pred nami pa so tudi vse baltiške države in ter vse nove članice EU (razen Poljske).

Seveda ni vse slabo. Na nekaterih lestvicah je Slovenija kar dobro uvrščena. Je denimo na 26. mestu na lestvici INSEAD glede inovativnosti (Global Innovation Index – GII), najvišje med novimi članicami EU. Resnici na ljubo je treba povedati, da Inseadov GII indeks pretežni poudarek daje razvitosti infrastrukture za inoviranje (od institucij, človeškega kapitala, IKT, do razvitosti trga in podjetij), kjer se Slovenija zaradi svoje razvitosti zelo dobro izkaže. Manjši poudarek pa je dan inovativnemu outputu (znanstveni dosežki in kreativni dosežki). Razumljivo je, da je na tako oblikovani lestvici položaj države odvisen od njenih strukturnih značilnosti na področju podsistemov, ki omogočajo inovativne, znanstvene in kreativne dosežke in da se zato relativni položaj držav le počasi spreminja.

Ureditev inovacijskih podsistemov in celotne inovacijske infrastrukture je pomembna za dolgoročni gospodarski razvoj. Seveda pa mora biti za uveljavljanje znanstvenih in kreativnih dosežkov v praksi ustrezno razvito in poslovno prijazno tudi podjetniško okolje. Glede tega pa je daleč najpomembnejša vsakoletna analiza Svetovne banke Doing business, katere indeks enostavnosti poslovanja za 183 držav temelji svojo verodostojnost na standardiziranem postopku ocenjevanja vseh administrativnih postopkov na desetih različnih področjih, s katerimi se pri poslovanju sooča tipična družba z omejeno odgovornostjo. Prednost raziskave Doing business je v tem, da za razliko od vseh ostalih lestvic mednarodne konkurenčnosti meri zgolj kvaliteto regulatornega okolja za podjetja in njene spremembe v času.

Raziskava Doing Business 2011 kaže še vedno zelo kritično sliko slovenskega poslovnega okolja, čeprav je izboljšala uvrstitev za eno mesto (na 42. mesto). Med članicami EU je Slovenija uvrščena na 17. mesto, pred Madžarsko in Italijo. V prvi 25-terici je kar 18 držav kriznem letu uveljavilo ukrepe za poenostavitev administrativnih postopkov, skrajšanje postopkov in znižanje stroškov poslovanja podjetij. Z drugimi besedami, države, ki so najbolj prijazne poslovanju podjetij, so čas krize izkoristile za še večjo poenostavitev poslovanja. Prednjači Švedska, ki je denimo znižala minimalno kapitalsko zahtevo za ustanavljanje podjetij, poenostavila registracijo nepremičnin ter okrepila zaščito investitorjev.

Določen napredek je naredila tudi Slovenija, vendar gre resnici na ljubo za zapozneli učinek administrativnih ukrepov prejšnje vlade. Najpomembnejši napredek v preteklosti je bil narejen na področju regulacije ustanavljanja podjetij, zaradi vzpostavitve on-line enotne vstopne točke (eVEM) za ustanavljanje tudi d.o.o (pred tem le za s.p.). Tako sta bila za ustanovitev podjetja lani potrebna samo še dva postopka (predlani pa tri), čas registracije podjetja pa se je s 60 dni skrajšal le še na 6 dni.

Drugi najpomembnejši napredek je bil narejen pri poenostavitvi registracije nepremičnin z vzpostavitvijo registra nepremičnin in informatizacijo vpisa v zemljiško knjigo. Slovenija je na tem področju zato napredovala za 12 mest, vendar je še vedno na neslavnem 97. mestu. Glede višine in zapletenosti plačevanja davkov ter glede sodnega uveljavljanja pogodb ostaja Slovenija še naprej podobno neprijazna kot pred enim letom. Naj povem za primerjavo, da znaša povprečen čas izterjave neplačnika pred sodiščem v državah OECD 518 dni in terja 31 različnih postopkov, kar je seveda ogromno. Toda v Sloveniji traja izterjava v povprečju tri leta in pol (1,290 dni), s čimer se Slovenija uvršča med 10 najbolj neprijaznih držav na svetu glede varstva upnikov. Močno pa se je v 2009 poslabšala dostopnost do kreditov in dolžniškega kapitala, kjer je Slovenija zdrsnila s 109. na 116. mesto. To potrjuje ugotovitve iz raziskave konkurenčnosti WEF, kjer je bila slaba dostopnost do kreditov izpostavljena kot najšibkejša točka poslovnega okolja v Sloveniji.

Navedene svetovne lestvice, ki odražajo institucionalno konkurenčnost držav na različnih področjih, kažejo, da se (ne)konkurenčnost Slovenije še poslabšuje. Medtem ko so poslovanju najbolj prijazne države krizo izkoristile za še večje izboljšanje pogojev poslovanja, se pri nas ni zgodilo nič. Pri tem seveda vso odgovornost nosi vlada, ki ni vzpostavila prave ekonomske politike za omilitev krize za gospodarstvo. Na prvem mestu je izjemno slaba dostopnost do kreditov, ki se še poslabšuje. Slovenska vlada ni po vzoru ostalih držav hitro sanirala bank, zaradi česar je dostopnost do kreditov pri nas slabša. Za tista podjetja, ki vseeno uspejo pridobiti bančne kredite, pa so obresti tudi za 2,5 odstotne točke višje kot v povprečju evro območja. Drugi kritični točki ostajata previsoko davčno breme in rigiden trg dela.

Ta neaktivnost vlade oziroma pomanjkanje aktivne ekonomske politike na področju vzpostavljanja bolj ugodnih pogojev za poslovanje podjetij Slovenijo potiska v vedno globlje brezno. Čez eno leto bomo spet ugotavljali, da smo zabredli še globlje v nekonkurenčno poslovno okolje. Kako globoko mora še pasti gospodarstvo, da se bo vlada zbudila?

_____
* Tekst je bil izvirno objavljen v februarski številki Managerja

15 responses

  1. Veliko tega je res – z dodatkom, da bi bilo zapisano točneje, če bi tam, kjer stoji “vlada”, avtor napisal “politika”. Ne zato, ker bi s tem kakorkoli hotel zmanjšati odgovornost vlade ali odvrniti pozornost od njenih napak. Gre “le” za to, da bi s to dioptrično korekcijo povečali zmožnost realne diagnoze (enormnega) problema, ki ga ima Slovenija. Tudi ne gre za znamenito kazanje s prstom na prejšnjo vlado, čeprav je ta slepa pega pri piscu tudi prisotna – tako, kot je ugotovil: “Določen napredek je naredila tudi Slovenija, vendar gre resnici na ljubo za zapozneli učinek administrativnih ukrepov prejšnje vlade.”, bi bilo moč (in “resnici na ljubo” korektno) ugotoviti tudi marsikaj zelo slabega, kar je enak zapozneli učinek iste vlade. Neizpodbitno dejstvo je, da se je strukturno zaostajanje Slovenije v času “zlate konjunkture” le še povečalo.
    Ampak, kot rečeno, ne gre za to. Nobena menjava vlade sama po sebi ne bo zadoščala. Očitno je, da blokade same politike in političnega sistema, na katere smo pred časom v Zaresu opozorili, terjajo precej bolj radikalno zastavitev problema. Janševo govorjenje, da “je pripravljen prevzeti odgovornost za reševanje razmer samo pod pogojem ustavne večine” je – če odmislimo avtoritarni kontekst – pravzaprav neposredno priznanje, da se tega zares zaveda tudi on.

  2. zanimivo je bilo prebrati tudi odziv. Pogumno. Mislim na priznanje,d aimamo (enormni) problem, ko beseda nanase na politiko. In, če to potrdi “insider” potem je čas za aspirin migran. vem, ponovno ležerni komentar, za več me ni dovolj na področju, kjer je doma avtor.

  3. Spoštovana oba gospoda,

    menim da bi morala biti ena od odlik današnjega razumništva imunost na levo-desna/prejšnja-sedanja obkladanja. Motijo debato, dvigajo pritisk in so nevredna slehrnega trošenja možganske energije. Ker datacentri, ki te diskusije obajvljajo, trošijo precej elektrike s tem dokazujemo tudi našo ekološko osveščenost.

    Razumništvo pa v tej situaciji krvavo potrebujemo.
    Iz tegale nas lahko reši samo pamet in trdo delo. Za delo se nekako ne bojim, saj so nas tisočletja naravne selekcije pod tujimi gospodarji v kombinaciji s precej trdo naravo naučila pridnosti in tudi odrekanja.

    Jože, kar pišeš je samo še dodaten dokaz, da nas je ujel “perfect storm” na precej razmajani barki. Na žalost se valovi sestavljajo.

    Današnji članek http://www.finance.si/302345/Rez-investicij-ali-kako-je-Kri%BEani%E8-s%E8aral-manj%B9i-primanjkljaj je pretres svoje vrste. Ok, saj smo vedeli, da se proračun krpa – opaziš že s tem, da podjetja čakajo na izplačila EU projektov, za katere je potrebna participacija SI proračuna. Ampak da je pa krčenje investicij tako drastično, pa da misliti o marsičem. Smo mogoče kar “preemptali” ostale PIGGSS-e in smo dejansko že od 1.1.10 v post-bankrotiranem krčenju budgeta?

    Včeraj je objavljena številka 115,000 brezposelnih po veljavni statistiki, za katero približno vemo, koliko dejanskih brezposelnih je iz nje bodisi brisano ali se v njej ne vodijo. Precejšen porast glede na prejšnje mesece. In to ni le krivda SCT-ja in drugih nasedlih megalomanij ampak predvsem in tudi malih in srednjih podjetij, ki so očitno s slabo decembrsko prodajo izgubila upanje in zmanjšujejo obseg. Kakih pametnih podatkov o krčenju MSP še nisem zasledil (zaželjeno bi bilo oddeljeno navajanje podatkov pri novoustvarjenih sp-jev zaradi 4700€ spodbude & samozaposlitev iz nuje). Nedvomno pa se zaposlitvena varnost v Sloveniji bistveno slabša.

    Mreže se trgajo nenormalno počasi. Ekonomski logiki navkljub. Kar kaže na izredne napore po vzdrževanju. Vendar pa bo stečajni val v gospodarstvu nujno prizadel tudi finančne holdinge. Zvona sta prvi žrtvi. Navzkrižno lastništvo pa ogroža vse.

    Ker so banke morale nadaljevati hazardiranje pri velikih nasedlinah jim je bistveno padla pripravljenost tveganja pri drugih projektih. Kreditiranje le-teh se je večinoma premaknilo k tujim bankam. Celoten bačni sistem je izkoristil ugodno okolje in izboljšal portfelj/dozavaroval kredite. Zato se povečuje (načeloma bolj varno) kreditiranje prebivalstva ter solidarna jamstva podjetnikov. Prav slednje pa ima potencialno rušilno moč atomske bombe. V časih, ko je preživetje podjetij, katerim posojila jamčijo ti podjetniki, bolj kot kdaj koli odvisno od zunanjih okoliščin. Začenši s strukturo terjatev (velika razlika je, ali ti dolguje Vegrad ali Ikea) preko možnosti pridobivanja garancij za posle do obremenjenosti plač in samega podjetja). Za miren spanec preveč faktorjev, ki ne bi silili v razmislek kaj če: kaj se zgodi, če pade 20-35% slovenskih MSP? Koliko transferja premoženja se bo zgodilo preko stečajnih/likvidacijskih postopkov v banke? Za koliko bo osiromašen “narodni interes”? Ali bomo sploh ohranili dovolj akumulacije, da bo celo v primeru idealnih tržnih priložnosti podjetnikom možno financirati nova podjetja?

    Da pa dobimo res kaotično valovanje moramo k tem glavnim gonilnikom prišteti še neskončno število manjših valov: od splošnega nihilizma preko pravosodja do nesposobnih uprav in nadzora.

    Za plovbo po tem morju potrebujemo zvrhano mero preudarnosti. Razmisleka. In vsakega, ki še zna razmišljati brez levo/desnih plašnic in z interesom širšim od svojega žepa.

    PS: in zares me čudi primitivnost samoohranitvenega nagona politike in njena kratkovidnost. Energijo usmerja v ohranjanje nivoja privilegijev, zmanjšujočega se zaradi količine krvi v ožilju. Namesto da bi pomislila, da je mogoče sama pred ukinitvijo ali vsaj neprijetnim in slabo nadzorljivim spreminjanjem. Egipt ni tako daleč, Italija pa še bližje. Ali kot konec osemdesetih razmišlja o soft-landingu ali jo bodo trdo zbudile šele nove granitne kocke obubožanih?

  4. Andrej,
    Se absolutno strinjam. Ma kakšne leve – desne delitve, ma kakšna dihotomija med politiko in vlado, mi tonemo!

    Ampak več o tem v soboto.

  5. Natanko v tem je bila moja poanta. In je smisel naše izjave/poziva glede dramatične blokiranosti

    http://www.zares.si/wp-content/uploads/2011-01-14-Za-odpravo-blokad1.pdf

    Današnji članek v Financah v tem smislu vsebinsko ni povedal nič novega – kar je presenetljivo, je neverjetna vudujevska i-racionalnost vere tako političnega razreda kot večine javnosti, da zapirajoče proračunske škarje ne bodo nikomur nič odrezale, da bo še naprej mogoče
    torto pojesti in imeti.

  6. Serviranje takšnih in drugačnih lestvic brez poglobljene predstavitve kriterijev, še zlasti pa brez predložitve velikanske cene, ki jo je plačalo prebivalstvo, ki NI KRIVO za to krizo, vse to je neumnost zavita ideološki celofan modrosti.

    Kaj je glavna naloga sleherne ideologije je do zdaj menda že jasno: produkcija psevdo-problemov, ki ljudi zaposlujejo- obenem pa utrjujejo obstoječe gospostvo. Ključno vprašanje torej ni kje smo na ne vem katerih lestvicah, ampak to kako rešiti probleme Slovenije BREZ, da bi še bolj zabredli v neoliberalno paradigmo, ki jih je te probleme globalno in lokalno sploh povzročila. Da sploh ne omenjam kako nezaslišano je, da neoliberalni ekonomisti solite pamet delavnim ljudem o kakršnemkoli “zategovanju pasov”, kar je fraza ob kateri mi gre že na bruhanje.

  7. Mislim, da se ponavlja mikro varianta sistemske (finančne) krize – tokrat v obliki družbene krize nekega malega naroda. 2 mio ljudi je ena manjša multinacionalka.

    Vedno me je fasciniralo dejstvo, da tako majhen narod premore toliko; svoj jezik, državo itd… in v vsem se lahko kosamo z velikimi. Vendar pa zakaj ne težimo, da bi bili second best? Zakaj odkrivamo toplo vodo?

    Majhnost je lahko tudi prednost – vendar to prednost mora nekdo prepoznati in izkoristiti. Tokrat smo prvič mi, prej so bili tujci.

    Kaj me je zmotilo pri tem članku – primerjave. Pisati o narodu, državi itd. postaja tako duhomorno, nihče več ne verjame ničesar. Politika in mediji, vse postaja tako parcialno, da je govor o narodu le še nuja, nekakšen vzgojen Pavlov refleks, ki bi ga vsak racio nadomestil z pobegom v ugodje in boljšo prihodnost tudi za ceno nove identitete.

    Končno bi se morali zavedati, da smo obsojeni na drug drugega, da to ni naša volja, temveč da smo tako bili vzgojeni, imamo tu prijatelje, nepremičnine, čustva, da edino tu nismo tujci. Ampak zato pa je toliko bolj težko. Vendar 2 mio je še vedno nepregledna množica in sami lahko težko vidimo sistem. Vidimo le nekaj okoli sebe, vse drugo je daleč. Zato je država na osbni ravni nekaj našega, vendar tako zelo abstraktnega in tujega, da je ne prepoznamo čim se oddaljimo od neposrednega stika z našo okolico.

    Zato je pravo vprašanje, zakaj vsi ti ljudje trdijo, da vedo kaj je prav za nas in kaj je narobe, če pa jih ne dojemamo kot naše in jim ne verjamemo…..

    Zakaj jim ne verjamemo? Zakaj verjamemo tujim rangiranjem, na volitve pa ne gremo?

  8. saj bom prebral tudi tisti link od ministra, vendar se mi dozdeva, da se bo ponovila ugotovitev, ki pravi, da smo mafijska država (termini so drugačni, govorimo o lobijih, socialnih mrežah,..). povedano preprosto, da naša demokracija deluje po principih mafije, ker povezovanje t.i. vplivnežev v omrežja, ki prisotna v vseh “vejah” demokracije v namen maksimiranja profita (čim večjega oplajanja kapitala, potemtakem) “zase”, tam kjer stoji v zakonodaji “za bogastvo naroda” je mafijstvo. Kaj pa drugega. Ugotovitev bo le, da tako, kot v politiki opletamo z dihotomnostjo levega proti desnemu tako pri pojavih bolanih megalomanij (od ponorelega uvoza tujih delavcev, ki nikoli ne zapustijo državo oz. zaradi svojega bednega položja doživijo podelitev državljastva potem ko se družbeni dušebrižniki niso vprašali zakaj jih je bilo toliko treba za sedenje na avtocestnih gradbiščih – odprite oči vsi vi lažni dobrosrčniki, vprašanje je bilo takrat, zakaj toliko in ne takrat, ko so zmrzovali na gradbiščiu Stožic -, do megalomanij s tranzicijskimi plino-, nafto-, cesto-, energija-vodi, logističnimi, obrtnimi, nakupovalnimi sonaravnostmi betona in asfalta brez biljke, ponrelega zbirateljstva avtomobilov in uničenja vseh zelenic za njijhove park place..) opletamo s tajkuni, lobiji,.. v resnici pa gre za tipično večglavo oz. decentralizirano mafijo, ki ima svoje vrtičke razdeljene in ograjene.
    je treba naprej’ Aha, potem je treba floskule vzeti “zares”. Sonaravni razvoj ni vsota indikatorjev v treh razdelkih. Sonaravni je tisti, kjer eden od teh treh razdelkov odloča kako (in to je tisti o ohranitvi ekositemov – popolni ohranitvi in revitalizaciji vsega kar smo katastrofalnega naredili v zadnjih dvajsetih letih t.i. svobodnotržnišva), razvoj je tam, kjer je posameznik “bog i batina” prvo in šele nato pride kolektivistični ideal, saj le to zagotavlja izobraženega, podjetnega zanamca, ki bo dihal čist zrak, jedel zdravo hrano, imel možnost vožnje kolesa in peš hoje, sobivanja z divjimi karizmatičnimi zvermi,.. Razumeti bo potrebno kvaliteto, neskončno več narediti na kvaliteti izobraževanja in usmeritvi mladih, da znanje uporabijo za lastno podjetništvo,.. no, pa potem nenazadnje ekonomisti to vtaknite v ultra-liberalni, novoekonomistični ali katerikoli vaš idealni model. Samo, da se razumemo kaj hočemo in kam gremo in kakšno vlogo ima pri tem vsak posameznik. naredimo to idealno in smo potem prvi na svetu, če falimo malo smo zraven skandinavcev, švicarjev in ostalih nepirjaznih nebodigatreba, ki se ne poljubljajo ob srečanju in bentijo, če sočlovek posega v njihovo svobodo premočno s smradom iz dimnika, ki kuri drva, ponorelimi nočnimi zabavami, reflektorjem v spalnico,.. ni vrag, da nebi razumeli take vsakdanje metafore’ ali pač?

  9. No, stvari gotovo zgledajo bolj črne skozi prizmo finančne krize, kot morda v resnici so. Priznam, da sem že rahlo nažrta tovrstnih katastrofičnih zapisov. Bolj kot deprimirajoči opisi dejanskega stanja, bi me zanimale (realne in konstruktivne) rešitve. Zares je npr ponudil kar nekaj dobrih… upam, da jih bo kdo tudi (u)slišal…

  10. Pisati o stanju slovenskega gospodarstva in politike je ze prava apokalipticnost, kamor se obrnes, si na dnu, cisto na dnu:)
    Slovenija res nima srece s politiki, ni je imela z desno usmerjenimi, tistimi, ki so korakali po sredini in je nima z levimi, rezultati stanja govorijo o tem.

    Zdaj bi morali samo razmisliti, kako se vseh teh nesposobnezev pri vzvodih oblasti dokoncno znebiti in jih nikoli vec voliti, nobene od teh strank, ki so 20 let pomagale pripeljati drzavo v stanje, v katerem je.

    Alternativa?

    Sposobni posamezniki zunaj strank, ki imajo znanje in dovolj moralne zavesti, da bi na vodilnih polozajih delali za dobrobit naroda, vsega, ne le za pescico svojih strankarskih navijacev, pripadnikov in podpornikov.

    Poltitiko bi bilo treba depolitizirati s tem, da bi bil vsak za svoja dejanja odgovoren, politika ne pocne nic slabega in nic grozljivega, vse dela clovek z imenom in priimkom pod plascem “politike”.

  11. Malo bom pristranski. Pa vseeno. Iz vlade v vlado opažam vedno vecje nelagodje javnega sektorja do storitvenih dejavnosti. Danes smo takorekoč paraziti, ki zavzemajo pozicijo centralnega javnega krvosesa. Vsi skupaj smo uspeli iz družbenega (ekonomskega) podsistema, ki zagotavlja prenos oplajanja podobno kot čebele, ki “kradejo” na enem cvetu, da bi to dale drugemu, narediti skoraj dežurnega krivca, roparja… Mogoče pogledate še, kje se nahaja Slovenija na lestvicah o tem, kako javn sektor izrablja svetovalske in storitvene dejavnosti. Smo na dnu. Kot budist in vernik teorije kompleksnih sistemov seveda ne trdim, da je to edin al glavni razlog. Pa vendar. Tudi udeleženci tega dialoga ste doprinesli k temu.

  12. Čestitam za izvrstno primerjalno analizo ekonomskega položaja Slovenije .

    Videti je, da večji del problemov in vzrokov za sedanje predstavlja ravnanje bank. Natančneje: gre za probleme v upravljanju teh bank. In še natančneje – gre za banke v državni lasti. Ki po podatkih BS predstavljajo več kot 46% v bilančni vsoti vseh bank.

    Pri večini zgodb o propadanju nekdanjih gospodarskih šampinjonov sta v financiranje vpleteni državni banki (mislim na skupini NLB in NKBM). Na prvi pogled se zdi, da so zato odgovorna vodstva teh bank. Ker je verjetno del resnice.

    Drugi del resnice pa je ta, da so jih k ekspanzivni kreditni politiki silili tudi lastniki. Vsaj za eno od državnih bank velja, da so bili nadzorniki v preteklih letih »komaj« zadovoljni z 20% letno rastjo kreditnega portfelja. In v takem primeru je veliko lažje narediti dve investiciji po 50 mio evrov in posoditi denar »šampinjonom«, kot pa skleniti 200 kreditnih pogodb z majhnimi podjetji v znesku pol milijona.

    Seveda je to samo en del zgodbe. Še veliko drugih ljudi in institucij je v teh letih mislilo, da z takšnim razvojem ni nič narobe.

    Mnogo se zadnje čase govori o odgovornosti Banke Slovenije. Nihče pa javno še ni omenjal revizijske stroke. Tega, da so revizorji (in Slovenski inštitut za revizijo kot njihov nadzorni organ) potrjevali napihnjene bilance. Da jih je bilo težko prepričati, da bi se oslabitve povečale. (zanimivo: sedaj je to ravno obratno!)

    In verjetno je še nekaj segmentov našega družbenega sistema, ki ni opozarjal in deloval v nasprotni smeri.

    Analiza je sedaj narejena (mimogrede: Nisem še zasledil kakšnega razmišljanja, ki bi na strokovni podlagi ovrgel zaključke te analize).

    Pomembno je, kaj smo se iz analize naučili. In kaj bo Slovenija sedaj naredila.

    Sam po sebi se ponuja zaključek, da smo Slovenci slabi gospodarji. In daje zato bolje, da lastništvo prepustimo drugim.

    Vendar pa tak zaključek temelji na napačnih predpostavkah. Prva je ta, da smo bili vsi udeleženi pri tem. Peščica ljudi, ki so odločali o teh vprašanjih, še ni ves strokovni potencial, ki ga ima Slovenija.

    Druga predpostavka je ta, da je vseeno, kdo je lastnik. S tem se sicer ne strinjam, toda za argumentacijo bi bilo potrebno več prostora.

    In ne nazadnje – pri vsem skupaj je imela veliko vlogo tudi skupinska psihoza. Ali morda bolje rečeno: prevladujoča etična in morala načela in vrednote družbe.

    Slovenci (oziroma bolje rečeno: tisti, ki so imeli moč odločanja) smo bili prepričani: »only sky is the limit«.

    Izkazalo se je, da smo veliko bolj vraščeni zemeljski svet, kot smo v svoji nespametnosti in kratkovidnosti mislili.

    In zato je katarza dobra. K njej pa sodi tudi distanciranje od dejanj teh, ki so bili v svoji prepričanosti in dejanjih najbolj goreči. Ne zaradi teh ljudi samih. Bolj zaradi tega, da se pokaže, da družba z obratom misli resno. In da so trajna pravila in norme v družbi drugačna, kot pa so bila v teh zmedenih letih.

  13. @Matjaž
    Hm, zaenkrat se dogaja zgolj iztiskanje balona oziroma sesuvanje vase. Do katarze je še daleč, še nismo padli dovolj globoko.

    @Katja
    Zares je zraven – del vladajoče koalicije, ima škarje in platno na mnogih področjih (ima gospodarsko, energetsko in tehnološko politiko, ima javno upravo itd.), lahko predlaga in zahteva v vladi marsikaj, lahko je tečen kot muha in vsak dan zahteva od koalicije razvojne in organizacijske spremembe. Kdo je tisti, ki bi ga naj (u)slišal? Bog, volilci, koalicija?

  14. Nekdo v isti sapi poveličuje “sonaravnost” in opredeljuje “mreženje” kot glavnega krivca trenutnega sesuvanja. Za sonaravnost velja, da je tem višja (kvalitetnjša), čim višja je stopnja mreženja. Mreženje ni krivec, ampak pogoj za sonaraven razvoj. Pri čemer je treba edeti, da je mreženje v vsakem ekosistemu (tudi človeškem) utemeljeno na najbolj banalnem interesu. Značilnost,ki jo je odkril že Darwin, za njim pa toliko bolj neodarvinisti pa je, da imajo najučinkovitejše razvojne strategije, tiste torej, ki realizirajo najvišjo stopnjo egoizma, v resnici tiste, ki vsebujejo visoko stopnjo altruizma. Gre za znanstveno dokazano dejstvo. In ri tem ne mislim na “dobrodelnost”, “greenwashing” in podobne idiotske odpustke, ampak altruizem, ki v lastno korist vgradi koristi drugega. In tega ni mogoče storiti brez mreženja, brez odprtosti, brez samozavseti (da se odprem drugemu), brez jajc in brez vrednot. Naš celoten sistem, na vrhu z idiotskim sistemom javnih naročil, denvno, po kapljicah, peklensko vztrajno deluje stran od sonaravnega mreženja. In ni čudno, da smo, kjer smo.
    Pa še en pogoj je za sonaravni razvoj in mreženje. Osebki, ki se mrežijo in realizirajo svoj egoizem, b morali imeti IQ nad sobno temperatro. Če nekdo pristane na to, da so Župani motivirani s prodajo zemljišč, in ob tem računa, da bodo skrbeli za razvoj občin, potem IQja nima nad sobno temperaturo. Če nekdo nastavlja razvoj igralništva tako, da ga postavi v kontekst globalnega trga in pri tem ne vračuna stroškov mednarodnega trženja, potem to zanj velja podobno. Če nekdo definira razvoj mesta in mestnega urbanizma, pa nima občutka za lepo, potem bo pel tako, kot poje tisti, ki je brez posluha. Noben motivacijski sitem (ki ga je mogoče razložiti na arhetipskih modelih sonaravnega razvoja) ne funkcionira, če ga naseljujejo posamezniki, ki niso sposobni razumeti. V Sloveniji bolj kot zaroto, opažam posameznike, ki niso niti sposobni spodobne zarote.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 349 other followers

%d bloggers like this: