Slovenska slaba banka, drugič

Glede na nekatera temeljna razumevanja koncepta slovenske slabe banke, ki ga imajo nekateri komentatorji na razgledi.net, mi dovolite nekaj kratkih pojasnil. V našem originalnem članku pravimo glede koncepta slabe banke naslednje:

“Med makroekonomisti tako obstaja precejšen konsenz glede tega, kako najhitreje in najceneje rešiti bančne krize. [...] Ekonomisti se razlikujemo med seboj le v podrobnostih glede tega, kako takšno podržavljanje poslovnih bank tudi v praksi izvesti. Nekateri predlagajo, naj država ustanovi Slabo banko, ki bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Drugi pa, med njimi tudi Kenneth Rogoff s Harvarda, nekdanji glavni ekonomist IMF, predlagajo pravo podržavljanje bank po vzoru skandinavskih držav, kjer bi država v imenu davkoplačevalcev prevzela ne samo slabe kredite bank, pač pa tudi lastniške deleže dolžnikov. Oba pristopa vodita k očiščenju bilanc bank in njihovi hitri vrnitvi k ponovnemu posojanju denarja. Vendar pa prvi pristop prinaša hkrati ogromno in trajno luknjo v javnih financah, medtem ko drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo. Kot pravijo kritiki, med njimi tudi ekonomist Paul Krugman, koncept Slabe banke samo socializira pretekle slabe odločitve bankirjev in omogoča privatizacijo koristi tistih, ki so te kredite najeli (denimo za menedžerske prevzeme pri nas). Nasprotno pa podržavljanje bank na državo prenese tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin, s čimer lahko država socializira premoženje tistih, ki so se kot kreditojemalci spustili v tako tvegane kreditne posle in jih ne morejo več poplačati.”

V nadaljevanju omenjenega članka nato predlagamo način reševanja slabih kreditov slovenskih bank kot de facto podržavljanje slabih kreditov in bančnih terjatev (lastniških upravičenj) iz tega naslova. Pri tem se ti slabi krediti (terjatve iz tega naslova) prenesejo na t.i. Slovensko slabo banko, in sicer tako da jih država odkupi po določeni tržni ceni. V zameno za ta odkup slabih kreditov, torej za de facto dokapitalizacijo poslovnih bank, se lastniški delež države v poslovnih bankah, ki bi pri tem sodelovale, ustrezno poveča, za kar država dobi ustrezno število prednostnih delnic z zajamčenim donosom. Pri tem čiščenju slabih kreditov/dokapitalizaciji bi lahko načeloma (če bi želeli) pod enakimi pogoji sodelovali tudi obstoječi lastniki poslovnih bank, da bi tako imeli možnost ohraniti svoje dosedanje lastniške deleže. Če ne bi želeli sodelovati, bi se njihovi lastniški deleži pač ustrezno zmanjšali.

Prednosti tega koncepta slabe banke so naslednji. Prvič, pride do očiščenja bilanc poslovnih bank, s čimer poslovne banke (zdaj s povečanim lastniškim deležem države) spet lahko začnejo delovati kot finančni posredniki.

Drugič, država (in s tem davkoplačevalci) v zameno za njen akt očiščenja bilanc slabih bank dobi lastniške deleže (v višini dokapitalizacije) v očiščenih poslovnih bankah (in s tem zajamčen donos od prednostnih delnic), hkrati pa tudi terjatve iz naslova slabih kreditov v obliki lastniških upravičenj do zastavljenih vrednostnih papirjev in nepremičnin itd. To je razlika do koncepta slabe banke, ki ga nekateri predlagajo v ZDA, V. Britaniji itd., saj tam država za svojo finančno pomoč ne dobi lastniških deležev v poslovnih bankah, ampak se lahko poplača le iz naslova morebiti uspešno izterjanih kreditov. V slovenskem konceptu slabe banke gre torej za de facto podržavljanje poslovnih bank, vendar v višini dokapitalizacije, ki jo država izvede z odkupom slabih kreditov od poslovnih bank. Na ta način se javni dolg na dolgi rok poveča manj, kot če bi država zgolj odkupila slabe terjatve od bank (ne da bi v zameno za to dobila lastniške deleže v bankah).

Tretjič, kadar je banka popolnoma okužena s slabimi krediti, pač pride do popolnega podržavljenja, kot predlaga Rogoff. Vendar pa popolno podržavljanje bank seveda ni nujno, ampak je potrebno le v obsegu slabih kreditov banke v njeni bilančni vsoti. Nima smisla popolnoma podržaviti bank z denimo zgolj 30% slabih kreditov v bilančni vsoti.

Četrtič, pomembno je, da se slabi krediti (terjatve do slabih kreditojemalcev) prenesejo iz poslovnih bank na inštitucijo (slabo banko), ki poskrbi, da v čim večji meri izterja slabe dolžnike. S tem se poslovne banke očistijo tega bremena in se lahko posvetijo zgolj in popolnoma vlogi finančnega posrednika, kar bo v prihodnjih mesecih in letih nujno, ko bo potreba po kreditiranju tekočega poslovanja podjetij akutna. Za poslovne banke bi bilo neoptimalno, če bi (kljub dokapitalizaciji države in povečanju lastniškega deleža v bankah) slabi krediti še naprej ostali v bankah in bi jih banke zgolj konvertirale v lastniške deleže v podjetjih dolžnikov ali na nepremičninah fizičnih oseb, saj gre za mrtve, nelikvidne naložbe. Banke pa potrebujejo likvidna sredstva, da jih lahko posredujejo naprej gospodarstvu in prebivalstvu v obliki novih kreditov.

In petič, nujno je hitro reagiranje države. Razmere na svetovnih trgih se namreč dramatično poslabšujejo, zmanjšanja poslovnih naročil po različnih slovenskih podjetjih, močno odvisnih od izvoza, znašajo med 25 in 50%. S tem pa upada denarni tok podjetij in čez dva meseseca tudi nekatera najboljša slovenska podjetja več ne bodo imela dovolj lastnih sredstev niti za plačilo plač. Hkrati je pomembno tudi to, da se s tem boniteta in možnost odplačevenaja kreditov za naša podjetja dramatično slabša. Če naše banke takrat še naprej ne bodo hotele posojati denarja, ker bodo zaradi preteklih akumuliranih slabih kreditov vse dobljene depozite uporabljale zgolj za lastno uravnavanje kratkoročne likvidnosti ter kopičenje varnostnih rezerv, bo globalna gospodarska kriza tudi naše paradne izvoznike udarila veliko močneje, kot bi jih sicer. Priprave na očiščenje in sanacijo slabih bank je torej treba začeti takoj, preden nas s polno močjo zadane udarni val (cunami) globalne gospodarske krize. Ob bolj vitalnem bančnem sistemu bodo rušilne posledice tako za podjetja kot za prebivalstvo in dolgoročni javni dolg bistveno manjše.

15 responses

  1. Moj koncept “slabe banke” bi bil tak, da se v njej za primerno plačilo, ki naj ne presega minimalne zajamčene plače, zaposlijo vsi ti direktorji in “menagerji”, ki so se s svojo uspešnostjo tako zelo dobro izkazali v zadnjih letih, da jih bomo reševali z državno pomočjo. In tam ostanejo zaprti, dokler ne pokažejo ustreznih rezultatov.

  2. Že pri prejšnjem članku sem podprl idejo slabe banke, ki je, čeprav gre za grenko zdravilo, še najbolj praktična v trenutni situaciji, kjer je potrebno reagirati hitro in pustiti skrajna načela, tako liberalna kot socialna, vsaj za nekaj časa ob strani.

    Imam pa eno drugo vprašanje. Slabih bank je tako ali tako že preveč, zakaj ustanavljati še eno? Če je država še najbolj likvidni del gospodarstva, zakaj raje ne odpre “dobre banke” in sama neposredno spodbuja gospodarstvo? Banke, ki so se sedaj znašle v slabi situaciji, pa naj preživijo ali propadejo glede na lastno sposobnost. To bi bil hkrati zelo liberalen in obenem precej socialen ukrep, saj bi bili davkoplačevalci sedaj lastniki dobre in ne slabe banke. Seveda gre za določeno stopnjo tveganja, ki se mu pri slabi banki izognemo, a le zato, ker je denar, ki ga vložimo v slabo banko, že tako ali tako praktično odpisan.

  3. Spoštovani g. Damjan, moram priznat, da sem se spraševal isto kot Gris. Ali lahko torej komentirate predlog. Hvala in lep pozdrav!

  4. @Gris
    Odgovor je zelo preprost: država ni bila nikoli dobra kot bankir, ker pač bančne posle vključno z ocenjevanjem rizikov dokazano bolje opravljajo specializirane bančne inštitucije v zasebni lasti. No, boste rekli, kaj pa če država ustanovi takšno “dobro banko” in postavi dobri menedžment? Ha, dobite NLB, ki je, kot smo lahko videli, prav tako nagnjena k dajanju slabih kreditov kot denimo Lehman Brothers. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi potrebovali zasebnega gospodarstva, ampak bi lahko vse stvari (od gostinskih, taxi, proizvodnih do bančnih storitev) proizvajale kar državne inštitucije. Videli smo v času socializma, da to ne deluje dobro in da je zasebna iniciativa bolj učinkovita kot državno dirigiranje. Seveda pa zasebna iniciativa potrebuje dobro regulativo, da pohlep posameznikov ne izniči koristi za družbo.
    Zato potrebujemo slabo banko, da očisti slabih preteklih kreditov tako zasebne kot obe naši državni banki in da banke spet začnejo delovati kot banke – da sprejemajo depozite in izdajajo kredite.

  5. Pingback: Sveta preproščina | Drugi dom

  6. tole je preigravanje ideologij. v socializmu privat bank ni bilo, vse so bile, pri nas, družbene, drugod državne. primerjalno so v času modernega kapitalizma več “nemoralnosti” (tako se temu reče, kaj hočemo) zgrešile privatne banke. Ne govorimo torej o hipotetični ideologiji (privat je boljše, ker je kapitalizem uspešnejši proizvajalec profita od socializma), govoriti je potrebno o regulativi in poslovnemu okvirju v katerem naj bančni sektor posluje pa je potem, danes in tukaj, vseeno ali smo lastniki banke državljani ali posameznik. v tržnem boju je popolnoam vseeno – obe zasledujeta isti cilj – vse ostalo je ideologija.

  7. @jože p. damijan
    A nismo tako spet v protislovju: za državne banke vemo, da so slabe, zgodovina pa nas uči, da so v zadnjih velikih krizah, če je temu danes res lahko že lahko rečemo velika kriza, glavno vlogo igrale zasebne banke?

    S čim lahko danes dokažete, da so zasebne banke boljše od državnih, če pa je danes potrebno ustanavljati državno slabo banko, ki bo pomagala dobrim zasebnim bankam iz težav, v katere so zašle same s svojim najboljšim poslovanjem?

  8. Morda čisto tehničen pomislek. Avtor navaja: “…Pri tem se ti slabi krediti (terjatve iz tega naslova) prenesejo na t.i. Slovensko slabo banko, in sicer tako da jih država odkupi po določeni tržni ceni. V zameno za ta odkup slabih kreditov, torej za de facto dokapitalizacijo poslovnih bank, se lastniški delež države v poslovnih bankah, ki bi pri tem sodelovale, ustrezno poveča, za kar država dobi ustrezno število prednostnih delnic z zajamčenim donosom…”

    Dokapitalizacija je pač vnos svežega kapitala v podjetje, ne pa plačilo za neko transakcijo. Tisti del kupnine za slabe kredite, ki ustreza njihovi pošteni tržni ceni, ni dokapitalizacija; kot tak bi se lahko štel le tisti del kupnine, ki predstavlja presežek nad sedanjo tržno ceno kreditov.

  9. Kako je dokazano, da so privatne banke bolj “učinkovite” od državnih, če pa smo zdaj v finančni krizi, ki so jo povzročile ravno privatne banke? Mogoče se “učinkovitost” nanaša na ropanje davkoplačevalcev?

    Jaz veliko bolj podpiram ustanovitev zelo konzervativne bančne organizacije v smislu Union Bank. Prav tako nisem proti nastanku “dobre banke” v državni lasti, ki bi prevzela financiranje podjetij.

    Ravno tako pa bi bilo potrebno razmisliti o direktnem financiranju države dobrim podjetjem in tudi posameznikom. Ne razumem namreč dobro, da se zdaj meče en kup davkoplačevalskega denarja bankam, ki so DOKAZANO slabo ravnale z njim. Zakaj se ne ta kup denarja vrne ljudem oziroma podjetjim? Zakaj je potrebno uporabiti “posrednika”, ki si hkrati še obračuna “obratovalne” stroške?

  10. od šale do groba
    socializem: gospodarstvo se najprej podržavi in potem uniči
    kapitalizem: gospodarstvo se najprej uniči in potem podržavi
    pobrano iz interneta. ideologijo in religijo po potrebno pozbiti in se ukvarjati s pravičnostjo. vsepovsod tudi v bančništvu. pa krivce spraviti iz posla. in za vraga nehati primerjati neprimerljivo. primerja se tukaj in zdaj – ostalo je manipulacija nevredna razgledi.net

  11. pardon, malce pozno in še vedno površno, ker mi glava počasi dela; pa vendar:
    WTF? ali je omen est nomen, ali pa JPD nima pojma? odkup slabih terjatev po tržni ceni: okej vzamem trideset procentov bančne aktive in plačamo tržno vrednost 0 eur; banka torej dela naprej z 70% aktive in (poenostavljeno) 92% obveznosti in 8% kapitala? nekaj je narobe s matematiko? kako je 70% enako 100%? Po moje ni, banka ima -22% kapitala (po domače rečeno negativni kapitala ali globoko v stečaju)
    verjetno damjan misli, da država vzame 30% slabih kreditov in plača po “kobajagi ceni” 30, da gredo lahko managerji v toplice…in davkoplačevalci plačajo -30% skozi proračun…
    ah, še malo površno pogledam članek in vidim, daJPD razlaga dokapitalizacijo, pri čemer mu 30% aktive ni dovolj za podržavljanje (haha banke imajo kapitala za tam oko 5%)
    na koncu še private mail JPDju: že drugič vidim, da nimate nikakršega pojma o računovodstvu.. dajte no mal preverit pri Sergeji, preden nabijate nonsense..

    aja pa ZGD bi bilo tud dobr naštudirat, ZBan naj bo samo optional..

  12. Tole kar Jože tule piše, je tipična retorična finta. Pravi, da samo pojasnjuje predlog, ker ga kao nismo vsi razumeli, v resnici pa ga spreminja.

    1

    Jože pravi: »Pri tem se ti slabi krediti (terjatve iz tega naslova) prenesejo na t.i. Slovensko slabo banko, in sicer tako da jih država odkupi po določeni tržni ceni.«

    V originalu piše: »Tako je vprašanje po kakšni ceni naj Slaba banka od ostalih bank odkupuje slabe naložbe in ali iti v odpise naložb v breme kapitala nekoliko lažje, čeprav je zaradi prisotnosti zasebnih delničarjev vseeno prisotno.«

    V originalu torej niso povedali, po kakšni ceni bi se terjatve odkupile.

    2

    Jože pravi: »V zameno za ta odkup slabih kreditov, torej za de facto dokapitalizacijo poslovnih bank, se lastniški delež države v poslovnih bankah, ki bi pri tem sodelovale, ustrezno poveča, za kar država dobi ustrezno število prednostnih delnic z zajamčenim donosom.«

    V originalu so napisali: »Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben.« Pa tudi: »V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo.«

    V originalu so torej ločili med dokapitalizacijo (na osnovi katere slaba banka postane lastnica banka) in med odkupom terjatev (na osnovi katerega slaba banka ne postane lastnica poslovne banke). To je tudi logično. Lastnik postaneš tako, da dokapitaliziraš (prineseš equity), ne pa tako, da od nekoga nekaj kupiš. Kar zdaj predlaga Jože, je tako, kot če bi država kupila petdeset Renaultov in v zameno poleg avtov dobila še nekaj delnic Revoza.

    3

    V originalnem članku so precej ohlapno govorili o podržavljenju bank. Na primer: »drugi pristop omogoča, da država po sanaciji banke spet privatizira in poplača javni dolg, povezan s sanacijo.« Toga se skoraj ne da razumeti drugače kot popolnega podržavljenja, sanacije in nato prodaje. Danes Jože razlaga, da naj bi država postala lastnica samo v višini prevzetih slabih terjatev. Koliko je tega? Mogoče 10 % aktive? Toda tolikšno lastništvo državi ne omogoča, da aktivno vodi sanacijo. Očitno je sanacija že samo v tem, da država prevzame slabe terjatve. Predvsem pa to ni ne vem kakšno breme za javni dolg, ki so ga v originalu zelo poudarjali, tako da vseeno imam občutek, da so imeli v originalu v mislih precej širše podržavljenje, kot zdaj razlaga Jože.

    4

    Tudi ne razumem razlike med tem, da država pri podržavljenju bank prevzame »tudi terjatve iz kreditnih pogodb, torej lastniška upravičenja do zastavljenega premoženja v obliki lastniških deležev, delnic in nepremičnin«, pri odkupu terjatev pa ne. Po mojem so tu nekaj slabo razumeli. Če odkupim terjatev, menda ja vedno odkupim tudi pravico do izterjave garancije, s katero je terjatev zaščitena, če dolžnik ne plača terjatve same. Ker sicer, kaj to pomeni? Jaz odkupim terjatev, je ne izterjam, hiša, s katero je terjatev zaščitena, pa še vedno pripade banki, ki mi je terjatev prodala? Ja pa ja…

    5

    Skratka, ne morem se izogniti občutku, da so spet enkrat napisali nekaj na hitro – se preveč navdušili nad neko idejo, ne da bi jo domislili, zdaj pa se ven vlečejo in korigirajo sami sebe.

  13. no, še en dokaz, da so fantje v originalnem članu imeli v mislih precej širše podržavljenje, kot se zdaj izmotava jože. namreč, sklicevali so se na Rogoffa. In Rogoff nič ne slepomiši, pravi da je treba banke podržaviti v celoti, ne samo v obsegu slabih terjatev.

    CItriam članek darje:

    Vsako banko, ki potrebuje na stotine milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, je najbolje podržaviti. Potem bi jo bilo treba prestrukturirati in čim prej zdrav del spet privatizirati. Cilj tega početja ne bi bil ustvarjanje državnih bank, ampak stečaj, ki bi ga država popolnoma nadzorovala. Nekateri akademiki predlagajo tudi klasičen stečajni postopek, a ta ne pride v poštev, ker bi trajal pet let, to pa je predolgo. Stečaj prek podržavljenja bi trajal nekaj mesecev, največ pa dve leti, je v pogovoru za spletno izdajo Spiegla povedal ameriški ekonomist in profesor na univerzi Harvard Kenneth Rogoff.

    Stečaj pod nadzorom države bi potekal tako, da bi delničarji banke, iz katere bi ob tem nagnali vrh menedžmenta, morali svoje delnice odstopiti državi, ne da bi za to dobili plačilo. Dobili bi obveznice. in njihovi metniki bi del svojega premoženja dobili nazaj v obliki deležev v novi banki, ko bi jo spet privatizirali. “Kar zahtevam, ni radikalno. Rekel bi celo, da o tem ekonomisti že soglašamo. Vem, da to zveni nepredstavljivo. A nepredstavljivo je to, kar se zdaj dogaja,” pravi Rogoff.

  14. Pingback: Neoliberalni debakel v Estoniji | Drugi dom

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 325 other followers

%d bloggers like this: